slovenščina  
home about news contact newsletters
 
  Home  /  About
   
 
 
Mojca
Petra
Marko
Color symbolism
About

VelosiMedTM je sklop delavnic, terapij in pripomočkov za osebno rast in razvoj. Naš pristop je integralen in transpersonalen: upoštevamo vse človekove vidike bitja in bivanja, zavedamo se, da je vsakdanja zavest le majhen otoček sredi oceana...

Izvajamo klasične psihoterapije in terapije v hipnozi - hipnoterapije po zelo učinkoviti in hitri transpersonalni metodi.

Naš pristop je integralen - upoštevamo torej vse človekove vidike bitja in bivanja, ter transpersonalen - zavedamo se, da je vsakdanja zavest le majhen otoček sredi oceana celotne zavesti, ki je človeku dosegljiva in dojemljiva.

 

VelosiMed je skovanka iz dveh, pravzaprav treh besed . Koren veloci pomeni hiter/a. Med je skrajšava za meditacijo in medicino. Medicina v latinščini pomeni umetnost zdravljenja. Gre torej za dva pomena, ki se med seboj dopolnjujeta. Hitro v (globoko in učinkovito) meditacijo in hitra metoda v umetnosti zdravljenja...

Vse metode, ki jih uporabljamo in učimo so namenjene temu, da se vsak posameznik nauči skrbeti zase in biti odgovoren zase in svoja dejanja, da moč odločanja o sebi in svojem zdravju vzame (ponovno) v svoje roke. 

 

Dealvnice in terapije so torej namenjene osvobajanju, vendar osvobajanju v smislu svobode kot jo je razumel in definiral Viktor Frankl: "Svoboda je samo negativni vidik celotnega fenomena, katerega pozitiven vidik je odgovornost. V resnici je svoboda v nevarnosti, dase izrod v golo arbitrarnost in samovoljo, če je ne živimo v smislu odgovornosti."

Jedro centra so: Petra, Mojca in Marko. Vsak od nas je zadolžen za delovanje določenih segmentov VelosiMeda.

Terapije in delavnice izvajamo v Preddvoru, Kranju in Ljubljani. Na povabilo, tudi drugje.

Kaj se trenutno dogaja...

 

Drugi o nas, naši zanimivi prispevki:

Sobotno popoldne TV SLO1 o centru Velosimed:

Če se video predolgo nalaga kliknite na: http://youtu.be/wdhHfE-vxU4

 

Tednik 31. 10. 2011 - prispevek o hipnozi in hipnoterapiji od 48 min naprej. Mojca studen govori o avtohipnozi: http://tvslo.si/predvajaj/tednik/ava2.119785879/

 

Intervju z Mojco: http://www.pozitivke.net/article.php/Holotropno-Stanje-Slusno-Urjenje-Mozgano

Prispevek v Val Navtika: http://www.val-navtika.net/val-133/intervjuji/mojca_studen/

 

Intervju objavljen samostojni tednik 7dni (Večer) (Eva Senčar):

V resnici nimamo pojma, kaj vse nosimo v sebi

Mojca Studen. Diplomirana fizičarka, vrhunska potapljačica, psihoterapevtka. Ironično se sliši, da je njeno življenje tesno povezano z dihanjem. In vendar le sledi svojemu notranjemu miljeju; kvantna fizika denimo danes ponuja stvarne odgovore na ustroj sveta in zmore razlagati nevidne ravni življenja in našemu realnemu svetu vzporedne svetove; zato, pravi, se je tudi odločila za ta študij. Ko je hotela izboljšati psihofizično pripravljenost za tekmovanje v prostem potapljanju, je spoznala endogeno dihanje, nadgradnja njenih sposobnosti terapevtke transpersonalne psihologije pa je bila, ko se je srečala s holotropnim dihanjem.
Eva Senčar

Večkratna državna prvakinja v prostem potapljanju lahko pod vodo zadrži sapo več kot pet minut. Njen osebni rekord je potop v globino 48 metrov. Ponaša se z visokimi uvrstitvami na svetovnih prvenstvih v različnih disciplinah apneje – potapljanja na dah. Je članica Zveze transpersonalnih psihologov, Zveze za transpersonalno psihologijo in hipnoterapijo ter Zveze humanistične psihologije. Končala je tudi kiparstvo na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart. Z vsem naštetim je zaokrožila poglabljanje v lastno zavestno dojemanje, s čimer se je začela ukvarjati pred dvajsetimi leti, ko so jo k temu spodbudila stara znanja, kakršna zastopata mojstra, kot sta Šri Aurobinda ali Castaneda.

-Ali še vedno tekmujete?
»Potapljam se le še rekreativno, predvsem zaradi dveletne hčerke Veronike. Vendar pa si želim v prihodnosti pridobiti staro formo. Če bom še kdaj tekmovala, pa ne verjamem. Namreč ko sem se seznanila s holotropnim dihanjem, sem ugotovila, da potreba po tekmovanju ne gre skupaj s samo idejo oziroma filozofijo apneje. Apneja je bolj ukvarjanje s samim sabo. Tudi ko tekmuješ, v resnici zmoreš tekmovati le sam s sabo. Že od vsega začetka sem čutila, da je nekaj narobe, da me nekaj moti pri tem športu. Nato sva se o tem pogovarjali tudi z Natalijo Molchanovo (svetovna prvakinja v apneji, op. p.), ki ugotavlja podobno.
A apneja ostaja zelo pomemben del mojega življenja, je moj življenjski stil.«

-Kar pomeni, da se, čim utegnete, odpravite do prve vode.
»In nato pod vodo (smeh).«

-Kako bi bralcem s tremi stavki razložili bistvo apneje?
»V treh stavkih? Zame je apneja življenjska filozofija; neke vrste meditacija v lepem okolju – pod vodo; doživljanje spremenjenih stanj zavesti. To je način osebnostne rasti s pomočjo prijetne dejavnosti.
Na pogled se zdi zelo fizična, a je v resnici osemdeset odstotkov mentalna.«

-Kaj se pravzaprav dogaja človeku, ko skuša brez sape čim dlje zdržati pod vodo?
»Človekov organizem je narejen tako, da čim vtaknemo glav pod vodo, samodejno vstopimo v spremenjeno stanje zavesti. To se zgodi zaradi potapljaškega refleksa – niza fizioloških sprememb, ki jim sledijo še mentalne. Zmanjša se utrip srca, in da bi organom ostalo dovolj krvi, se na periferiji skrčijo žile (vazokonstrikcija). Tako notranji organi lahko dobijo večino kisika. Hkrati pa se zniža frekvenca delovanja možganov, ki preidejo iz beta v alfa valovanje. Dalj časa je človek pod vodo, bolj poudarjene so te spremembe.«

-Koliko je vaš osebni rekord?
»Pet minut in šestindvajset sekund. Svetovni rekord, osem minut in pol, pa pripada Nataliji Molchanovi.«

-Kolikor vem, ste z Natalijo imeli odlične stike in sta tudi skupaj trenirali.
»Še vedno. Konec julija se bo udeležila tečaja apneje, ki ga prirejam. Vedno znova ugotavljam, da v Sloveniji za apnejo ni ne vem kakšnega zanimanja, med tem ko je v Evropi, sploh pa v Rusiji, kje rimajo dve taki kapaciteti, kot sta Natalija, ki tekmovalno dejavnost združuje s svojim raziskovalnim delom zdravnice na moskovski univerzi na Fakulteti za ekstremne športe, in Aleksej Molchanov, ravno nasprotno.«

-Kako postopno je nabiranje globine pri začetnikih?
»Odvisno od posameznika. Merjenje mišic tu ne pride v poštev. Vedno se prilagodimo posamezniku in najpomembneje je, da človek v vodi uživa. Da se zna sprostiti in da je deležen vse dobrobiti spremenjenih zavestnih stanj.«

-Lahko rečemo, da potapljanje koristi človeškemu organizmu?
(premisli, preden odgovori) »Je koristno. Še posebno v Rusiji so to dovolj raziskovali; celo nosečnicam predlagajo, naj v bazenu delajo kratke apneje; ugotovili so, da se plod hitreje in enakomerneje razvija.«

-Kratke apneje …?
»Spet odvisno od posameznika, lahko je to deset sekund ali pol minute; ne sme priti do kontrakcij, in človek se mora počutiti dobro.
Ko še nisem vedela, da sem noseča, sem se potopila zelo globoko. Med nosečnostjo sem velikokrat plavala, potapljala pa sem se največ do pet metrov. Moja hčerkica je za svojo starost tako telesno kot umsko nadpovprečna, menijo strokovnjaki.«

-Seveda pa tega dejstva, da je vaša deklica umsko in telesno zelo dobro razvita, ne boste mogli z gotovostjo pripisati vašemu potapljanju v nosečnosti?
»Ne. Zagotovo pa ji ni škodovalo.
Naslednje raziskave kažejo na to, da kratke apneje spodbujajo nevrogenezo in nevroplastičnost. Medicinska doktrina trdi, da so apneje škodljive za možgane in da možganske celice, ko ne dihamo, odmirajo. A dejansko začnejo odmirati, ko je hipoksija, nezadostna preskrba tkiv s kisikom, res že zelo huda, ko je človek malo manj kot v nezavesti. Tega se seveda pri apneji ne gremo – `black outov` se zelo izogibamo. Vedno poudarjamo varnost in dobro počutje.«

-Razen na tekmovanjih.
»Na tekmah seveda gremo čez meje.
A četudi delamo apnejo pravilno, je to vseeno določen napor za možgane. Še najlažje to ponazorim z analogijo mišičnega napora: če hočemo natrenirati mišice, potem vadimo, recimo z utežmi. Da bi napredovali, po določenem času uporabimo težje uteži. Za mišice je to napor, kar se izrazi tudi z bolečinami. V resnici pa so te mikro-poškodb, do katerih pride pri naprezanju, koristne, kajti mišice se tako regenerirajo ter postajajo večje in bolj vzdržljive. Hipoksija je napor za možgane; ker se ti, ko se človek potopi, hočejo zaščititi, tvorijo več nevronskih povezav. Celice, ki tako zrastejo v hipotalamusu, se vključijo v ta možganski nevronski splet. Po tem lahko sklepamo, da medicina nima povsem prav. A zdravniki so se krepko zmotili že, ko se je legendarni Enzo Maiorca odločil potopiti se petdeset metrov globoko. Menili so, da tega ne bo preživel in napovedali zdrobitev prsnega koša. On pa se je do takrat že potapljal več kot štirideset metrov v globino in poškodb pri sebi ni zaznal. Ko so kasneje proučevali fenomen tega potopa, so ugotovili, da se v telesu sproži obrambni mehanizem `blood shift`, ki je eden od pojavov potapljaškega refleksa – pljuča zalije kri in zato je prsni koš manj stisljiv.«

-Povejmo, da se je do zdaj na dah najgloblje, 214 metrov, potopil Herbert Nitsch, »najgloblji človek na svetu«, in sicer leta 2007 v Grčiji na OI.
»Pa spet ni bilo nobenega problema, kar se tiče prsnega koša. Medicina se drži svoje doktrine in je zelo dogmatična, kar je logično, saj se s človeškim življenjem in zdravjem ne delajo poizkusi. Moram reči, da pa je šport v tem pogledu koristen; pomaga premikati meje. Zdravniška veda trdi, da nevronske celice odmirajo, novejše raziskave kažejo obratno.«

-Tako imenovano endogeno dihanje pri nas ni razširjeno. Vi ste ga začeli prakticirati, ko ste imeli težave zaradi potapljanja.
»Ko smo v Sloveniji začeli s treningi apneje, kaj dosti o potapljanju na dah nismo vedeli. Pri apneji človek težko ugotovi, kdaj je preutrujen. In mi smo trenirali preveč. Začeli smo zbolevati. Zaradi hipoksije se telo zakisa in pH krvi pade. Enako učinkuje vsako intenzivno ukvarjanje s športom, zato sta pri športnikih še toliko bolj pomembna pravilen počitek in prehrana. Obrnila sem se na bioterapevta Marjana Ogorevca, ki mi je za rehabilitacijo predlagal endogeno dihanje. Od takrat so se mi podaljšale tudi apneje.«

-Na kratko, endogeno dihanje je način dihanja, ki ga je razvil ruski zdravnik Frolov in se izvaja s pomočjo dihalnika, ki spominja na inhalator. Tako dihanje sproži celično dihanje - celica večji del kisika pridobi iz oksidacije prostih radikalov. Še vedno endogeno dihate?
»Še vedno. Nekajkrat na teden vzamem v roko `frulico`. Ta način dihanja dobro vpliva na izrabo kisika v telesu. Na boljše celično dihanje. Poznam kar nekaj potapljačev, ki redno izvajajo endogeno dihanje, predvsem pa je koristno za zdravljenje mnogih bolezni.«

-Nadaljujva s holotropnim dihanjem, ki pa je način psihoterapije. Konec meseca na to temo organizirate prvo delavnico.
»Moje iskanje, kako do spremenjenih stanj zavesti tudi v vsakdanjem življenju, in ne samo skozi potapljanje, me je pripeljalo do holotropnega dihanja. Spremenjena stanja so vsa stanja zavesti, ki so drugačna, tako tudi tista, ki niso funkcionalna, ki so povezana z bolezenskimi stanji ali s poškodbami. Stanislav Grof, avtor metode, govori o spremenjenih stanjih zavesti, ki nam pomagajo na naši poti razvoja. Holos pomeni celostno, tropen pa afiniteto do nečesa. Že Eric Fromm je govoril o stremljenju k polno funkcionalnemu človeškemu bitju.«

-Če govorimo o Stanislavu Grofu, psihiatru, ki bo letos dopolnil osemdeset let, potem je zgodovina holotropnega dihanja zelo zanimiva.
»Grof je med letoma 1953 in 1975 s pomočjo LSD raziskoval psihedelične psihoterapije. Sprva so mislili, da bo ta substanca pomagala odkriti, kako nastanejo psihoze, saj se je izkazalo, da LSD, ki so ga zaradi zlorab kasneje prepovedali, pri osebah z duševnimi motnjami sproža zdravilna stanja. Grof je s skupaj z ženo Kristino iskal neko drugo možnost za prehod v tista spremenjena stanja zavesti, ki vplivajo dobrodejno.
Pa saj spremenjena stanja zavesti niso tako čudna ali ekskluzivna, kot se zdi zahodnemu človeku. Vsi vemo, da naravna ljudstva nenehno živijo v prepletu normalnih in holotropnih zavestnih stanj. Zakonca Grof sta opazila, da ta ljudstva niti ne ločijo med realnostjo, ki jo mi imenujemo realnost, in med realnostjo, ki se dogaja v spremenjenem stanju zavesti. Dejstvo je, da ko smo v spremenjenem stanju zavesti, realnost povsem drugače dojemamo. Razvila sta elegantno metodo, kjer skozi pospešeno dihanje in sugestivno glasbo vključimo notranji radar. Tako v sebi zaznamo tiste vsebine, ki se trenutno morajo predelati oziroma ki so trenutno za osebo najbolj aktualne ...«

-… travme, zavore, kompleksi?
»Vse, kar človeka ovira, da bi se v polnosti izrazil. Grof je skupaj z Abrahamom Maslowom ustanovil transpersonalno psihologijo, ki priznava, da človek ni samo neka žival ali avtomat, pač pa vsebuje humanistični, duhovni nivo, zato hlepi po samouresničitvi in po preseganju svojega ega, se pravi, po transcendenci svojega ega.«  

-Kako poteka holotropno dihanje?
»V običajno dveh dnevih se udeleženci ob pritajeni glasbi poglabljajo vase ter podoživljajo travme in predelujejo vzorce. Holotropno dihanje je obnavljanje. V treh urah pospešenega dihanja se ego slehernega udeleženca razsuje. Tako mora biti in to se zgodi zato, ker jim na delavnici omogočimo okolje, ki je varno. Poskrbimo, da se vse, kar jim vznikne iz njihove notranjosti, prečisti do konca in vključi v jedro njihove osebnosti. Poleg vsakega je ves čas varuška ali varuh. Na vsake štiri dihalce je usposobljen moderator, ki preveri, kaj se z osebo dogaja in ali potrebuje še kakšno predelavo oziroma zaključek.
Naslednji korak je integracija. Ta se začne na neverbalnem nivoju z nekim umetniškim izrazom tega, kar se osebi dogaja v notranjosti v času terapije, recimo slikanjem, risanjem mandale, pisanjem pesmi, delanjem skulpture. Temu pa potem sledi še kognitivna integracija na racionalnem nivoju. Posameznik spregovori o svojem doživetju.«

-Sliši se podobno šamanskim obredom.
»Ker se zberemo v krogu in spregovorimo. Ostali, ki poslušajo človeka, naj bi ga predvsem čustveno podpirali, občutili empatijo in ga popolnoma sprejemali.«

-Razčlenjevanja torej ni?
»Temu se zelo izogibamo, iz preprostega razloga: priznati moramo, da ne vemo, kaj vse se dogaja v človeški psihi, še zlasti ne moremo vedeti za nekoga drugega, in to so besede Stanislava Grofa, ki o človeški psihi ve res veliko.
Seveda s tem ne mislim, da v skupini druga mnenja niso dobrodošla. Ker, glejte, po svetu je več deset modalitet psihoterapij in vsaka od teh ima še kakšnih deset podskupin; vsaka zase trdi, da je najboljša in vse so bolj ali manj uspešne. To je fenomen in s tem so se ukvarjali in zaključili, da tisti terapevti, ki so sposobni empatije in ki so sposobni podpirati terapevtski proces, so ne glede na teoretski okvir uspešni. Človeka je treba razumeti in predvsem ne obsojati. Čutiti mora oporo v tem, kar se mu dogaja in da je sprejet. In ravno v tem je ta lepota holotropnega dihanja: ne vsiljuje ničesar in karkoli se človeku tam na tistem ležišču zgodi, je v redu.«

-Kakšna natančno je vloga terapevta?
»Poskrbi, da je oseba varna ob vsem, kar doživlja. Ker, zakaj tega ne doživljamo v normalnem svetu? Ker se ne počutimo dovolj varne, da bi se spustili tako globoko. Ves čas ostajamo horizontalno, v vsakdanjem svetu. Tu pa imamo možnost, da gremo navznoter in pogledamo svoje zavore. Opazimo, da imamo sami moč, da se lahko zdravimo.«

Domnevam, da je ciljna publika za holotropno dihanje pogumnejša od povprečja, saj brskanje po sebi ni enostavno niti sproščujoče ali pomirjujoče …
»To so ljudje, ki res iščejo in si želijo, pa naj se sliši klišejsko, duhovno in osebnostno rasti. Zanimivo, da se holotropno dihanje v ZDA vedno bolj uporablja tudi pri zdravljenju odvisnosti, predvsem kemične - alkoholizem in odvisnost od trdih drog –, ter od seksa.«

-Kaj menite, zakaj je štirideset let stara praksa samozdravljenja pri nas tako neznana, v ZDA pa ves čas dovolj razširjena?
»Tudi v Veliki Britaniji ali Avstraliji, kolikor vem. Slovenci pa vedno capljamo zadaj in smo nasploh nekoliko konservativni. Saj po eni strani je dobro, da brez zadržkov ne sprejemamo vsega novodobnega. Tudi transpersonalna psihologija denimo je pri nas še vedno bolj ali manj tabu, kar sem ugotovila, ko sem na to temo predavala v Ljubljani; prišli so medicinski strokovnjaki, ki so mi zatrdili, da o tem ne vedo kaj dosti ali pa nič.«

-Nekateri so do pospešenega dihanja zelo zadržani in medicina bo postregla s tako imenovanim pojavom hiperventilacije, ki je prehitro in/ali pregloboko dihanje zaradi stresa. Domnevam, da se pri holotropnem dihanju to lahko primeri.
» Sama sem prvič doživela skrajni pojav hiperventilacije, tetanijo udov – zakrčenost, bolečine in mravljinčenje. A to ni nevarno za telo.  Medicinska stroka ima ozek pogled na hiperventilacijo. Dejstvo pa je da se rahla hiperventilacija dogaja skozi celotni triurni proces.
Krči nenazadnje pomenijo neke vrste predelavo fizičnega nivoja. Sama sem to doživljala tudi kot da bi imela na prsih in želodcu skalo. Na koncu pa so ti občutki odšli in sem jih predihala.«

-Pravite, da delo poteka v paru. Na delavnicah se večinoma srečujejo ljudje, ki se med seboj ne poznajo. Kaj pa, če nam oseba, s katero smo v paru, ni simpatična? Ali to lahko zmanjšuje učinek delavnice?
»Prej bi rekla, da je to dobro. Zgodijo se zelo čudni `kemizmi`. Ljudje pravzaprav na nenavaden način izberemo par; ko jih opazujem, vidim, da se med sabo ogledujejo in potem enostavno pristopijo drug k drugemu. Eden diha, drugi je varuh, varuška. Naslednji dan se zamenjata. Varuh ne posega v sam proces, pač pa ga podpira. Zgodi se, da sta si osebi mogoče na začetku celo neprijetni, a če bi to dopustili še naprej, bi ostali v horizontali. Mi p se moramo vprašati, zakaj nas ta oseba spodbode; in vprašati, zakaj se mi je zgodilo to in to, ne pa, da krivimo nekoga drugega za svojo nesrečo. No, vedno se v procesu med osebama razvije nek nežen, lep odnos.«

-Terapevti novo metodo najprej poskusijo na sebi.
»Sama sem s pomočjo holotropnega dihanja ugotovila, da moram svoje življenje nekoliko spremeniti. Zavedela sem se, da živim neavtentično. Da delam stvari iz napačnih vzgibov. Zdaj vem, da sem se prav odločila, ker sem pustila poučevanje fizike in raziskovalno delo.«  

 
 
  aims, objectives | curiosity | faq | newsletters | glossary  
 
  STAY CONNECTED     |  2010 © Most-si d.o.o. All rights reserved SITEMAP | AUTHORS