english  
domov o nas novice kontakt novičarska lista
 
  Domov  /  Novice  /  Spirala življenja
   
 
 
Pot k sebi (5)
Nevrovadba
Transhipno (2)
Spirala življenja (39)
Prosto potapljanje kot meditacija (14)
Novice - Spirala življenja

08.09.2010
Holotropic Breathwork s Stanislavom Grofom v Croydon Hallu

Imeli smo tudi to srečo, da nam je odgovarjala na naša vprašanja tudi dr. Christina Grof. Med drugim je soavtorica Holotropic Breathworka in tudi težko pričakovane knjige o Holotropic Breathworku, poleg tega je napisala številne knjige na temo odvisnosti, ter duhovni rasti in je ustanoviteljica združenja za pomoč ljudem v duhovni krizi.

Na poti v Croydon Hall smo se ustavili v Stonehengu (visečih kamnih). Zares izjemen kraj s posebno energijo, ki me je popolnoma prevzel. Na poti proti Stonehengu sem bila izjemno slabotna in z nenehno bolečino v želodcu – ostanek trebušne viroze. V Stonehengu sta bolečina in utrujenost v trenutku izginili in se nista več pojavili. Naključje? Ne! Z besedami je seveda težko opisati občutenje tega kraja, zato pa pot pod noge in se prepričajte sami. Del doživetja pa vam predstavljam na spodnjem filmčku. Kot vidite se je Veronika tudi krasno zabavala in delala sive lase kustosu, ki jo je lovil, ko se je že tretjič izmuznila pod zaščitno ograjo in stekla proti „kalam“.

 

Modul Holotropic Breathworka je bil tokrat v prelepi pokrajini nacionalnega parka na severozahodni angleški obali (Exmoor National Park). Pokrajina nizkih, počasi valovečih zelenih gričkov posutih z ovcami in osamelimi mogočnimi drevesi ali majhnimi gozdički je predstavljala odličen okvir za poglobljeno delo na sebi, ki nas je čakalo. Vsi, ki smo že stari znanci Holotropic Breathworka smo bili malo nervozni in prestrašeni, saj „notranji radar“ oziroma „notranji zdravilec“, ki ga sprožimo s holotropičnim delom z dihanjem skoraj vedno prinese na površje stvari, ki so težke, stvari, ki jih zavest noče videti, travme tega ali prejšnjih življenj, ki jih je potrebno pozdraviti, travme, ki smo jih dobili v procesu rojevanja in še prej...

Stanislav Grof predava o znanosti in umetnosti Tantre

Kot primer tipičnih terapij holotropičnega dihanja vam bom na kratko opisala, kaj se je dogajalo meni na zadnjih dveh holotropičnih dihanjih.

Moje prvo „dihanje“ je bilo izredno lepo in na temo popolnega sprejemanja najprej sebe, tudi takrat, ko nisem popolna :) sprejemanje sebe z vsemi svojimi napakami, tudi takrat, ko mi odpove zdravje, ko dvomim, ko me je strah... in nato popolno sprejemanje ljudi okoli sebe. Ta lekcija je bila pravzaprav odgovor na moj problem, ki se je pojavil po rojstvu hčerke Veronike. Do nje sem lahko popolnoma odprta, ji dajem popolno brezpogojno ljubezen. Ker vem, da smo pravzaprav vsi ljudje le bolj ali manj nebogljeni otroci, ki zrastemo, dobimo sive lase in gube, se mi je zastavilo vprašanje, zakaj nisem zmožna pokazati ljubezni in odprtosti celo do ljudi do katerih to čutim in zakaj tega ne morem razširiti na vse ljudi. Odgovor je bil direkten: zaradi oklepa strahu, ki sem ga zgradila okoli sebe. Najbolj sem začutila ta oklep okoli prsnega koša, ter, zanimivo, okoli ust. V procesu mi je uspelo odvreči ta oklep in zanimivo je bilo, da se je ta zmožnost sprejemanja in brezpogojne ljubezni manifestirala tudi kot fizični občutek nenehnega izviranja lepe energije iz sredine prsnega koša. Moja analitična zavest mi je rekla naj preverim to z dlanmi in ta energija je nežno odrivala moje roke, dokler niso bile potisnjene čisto nazaj z dlanmi obrnjenimi navzven v višini ramen. In takrat me je prešinilo spoznanje, da je to pravzaprav poza popolne odprtosti in zmožnosti popolnega sprejemanja. V nekem trenutku se je moja energija sprejemanja razširila na celotno dvorano, kjer so bili moji „sotrpini“ - toliko trpljenja, čustev in naprej na celo Zemljo in še naprej na galaksijo. Verjetno bi se širila še naprej vendar me je nekaj ustavilo in potegnilo nazaj na Zemljo, nazaj do mojih bližnjih. In v proces popolnega sprejemanja mojih bližnjih takšnih kot so – sprožilo se je veliko čustev, velika bitka in na koncu sprejetje. Uuuuff! Tri ure trajajoče odpiranje sem končala v stanju popolne blaženosti. Prvič v življenju sem se res popolnoma sprostila in uspela biti zdaj in tu, popolnoma v svojem telesu. Občutek je bil tako enkraten, da se menda nisem premaknila niti za las celo uro – celo oči nisem premaknila.

Kognitivno integracijo v t.i. krogu zaupanja smo imeli šele naslednje jutro in zanimiva sinhronost je bila, da je prav to pozo odprtosti in sprejemanja prepoznal še eden od udeležencev, ko je zjutraj meditiral v komori za lebdenje.

 

Vseeno sem bila naslednji dan dokaj utrujena in sem celo razmišljala ali naj drugo holotropično terapijo z dihanjem kar izpustim, ker se mi je zdelo, da je bila prva terapija tako močna in nekako zaključena. Vendarle sem naslednji dan našla pogum in voljo, da se podam še na naslednje potovanje po moji duši. Bila sem celo bolj nervozna in prestrašena kot pred prvo, ker sem čutila, da se obrambe mojega ega močno načete in se podirajo. Tim – eden od voditeljev me je dobrohotno potrepljal in mi zagotovil, da sem v odličnem stanju za res globoko in močno holotropično dihanje – in res je bilo tako.

Krog zaupanja

Drugo holotropično dihanje je bilo nadaljevanje prvega in nadaljne soočanje z mojim oklepom strahu. Predvsem sem se morala soočiti z mojim občutkom zavrženosti in zapuščenosti. Vse do te terapije so bile moje „seanse“ dokaj tihe in mirne – na tej pa se je odprl pekel in na srečo sem dobila svoj glas v vsej njegovi moči in z vsakim krikom in jokom je šlo nekaj pekla ven, vse do bele oslepljujoče sterilne svetlobe porodnišnice, kjer se je vse skupaj začelo. Kjer sem kot malo bitjece vpila na pomoč, pa ni bilo nikogar … in nisem si želela živeti... V tem trenutku sem tudi spoznala zakaj sem v preteklosti tolikokrat premišljevala o smrti in samomoru.

Nato sem začutila, da potrebujem še večji pritisk na svoje telo (Marko je že pritiskal name) in Marko je našel voditelja Jamesa, ki ga vsi kličejo z ljubkovalnim imenom Friendly Giant (prijazni velikan). Tako sta se Marko in prijazni velikan ulegla čez moj prsni koš, Marko še čez noge in zajela me je panika. Običajno sploh ne trpim nobenega pritiska na sebi, vendar se v tej paniki,ko sem dejansko čutila, da se moj prsni koš lahko vsak trenutek polomi, nisem spomnila, da bi prosila Marka in Jamesa, da malo popustita. Nenadoma me je preplavila neznanska moč, jeza, pravzaprav neskončni bes in začela sem se boriti – boriti na vso moč. Na koncu boja smo bili vsi trije popolnoma premočeni, jaz pa presrečna saj sem končno dobila izkušnjo porodnega procesa, ki ga kot rojena s carskim rezom nikoli nisem imela. Doumela sem, da pri porodu, kjer sta mati in otrok zares pripravljena in v duhovnem stiku, ter telesnem sožitju ne gre za travmo poroda, temveč za herojsko potovanje per se. Otrok skozi izkušnjo poroda dobi vsa potrebna orodja za polno in osmišljeno življenje: ljubezen, moč, možnost izraziti jezo, voljo za borbo in veselje do življenja... Po tej nenavadni in nadvse intenzivni izkušnji sem bila fizično zelo utrujena, vendar duševno in duhovno izpolnjena – srečna. Rdeča nit celotne terapije v holotropičnem dihanju je bila bolečina med lopaticama, kijo čutim že od „pamtiveka“ in skozi terapijo sem čutila kot, da vsi kriki obupa, žalosti in kasneje jeze in besa prihajajo iz te bolečine, ki je počasi ponehavala. Bolečina je prihajala iz trde kepe med lopaticama in ta kepa se je skupaj z bolečino skozi terapijo počasi talila in nazadnje popolnoma prenehala. Sedaj je že štiri dni od terapije in bolečina se še ni vrnila, kar je čudno in hkrati dobro. Upam, da se nikoli več ne vrne (že iščem les, da potrkam nanj :)

 

Formalni potek Holotropic Breathworka si lahko pogledate tu.

 

Modra misel

Z denarjem lahko kupiš hišo, miru v hiši pa ne...

Kitajski pregovor

 
  nameni, cilji | zanimivo | pogosta vprašanja | novičarska lista | slovar izrazov  
 
  OSTANIMO POVEZANI     |  2010 © Most-si d.o.o. Vse pravice pridržane KAZALO STRANI | AVTORJI