I hold this holy
experience in the upmost confidence.
Bathed in tears and
screams of transcendence
and clothed with
compassion and forgiveness
howmy heart sings with
unconditional love
for the divine processes
upon which I’ve bared witness.
My spine rises with glory
like the desert sun
beaming me with rays of
wisdom and peace
for
we work alone but struggle as one.
Learning to breathe…
sounds silly
but oh what a life-saving
release.
Namaste, Shanti. I thank
you all for holding space for me.
Brave ground breakers of
less traveled paths
tread lightly with
tremendous heroism
as each purifying breath
breaks the chains of our past.
We venture to places never
before explored.
Deep within we find the
keys to long-locked doors
and dare to be the change
we all so wish to see in the world.
Wild and whipping
mid-winter Joshua Tree high-desert winds
blow suppressed emotion
from our internal dungeons
while with breath needles
our souls we do tenderly mend.
I honor and commend each
breather and facilitator
for once began this sacred
work knows no end.
Rick Snell (HB at Jashua Tree)
Zgodbe, kot jih piše Holotropno dihanje:
1.
Spomnim
se izničujoče in nato odrešujoče delavnice Holotropnega dihanja
na čudoviti pečini francoske riviere.
Tam
sem se s pomočjo Holotropnega dihanja dotaknila svoje globoke rane.
Rane, ki sem jo tako dobro skrivala, da se niti najmanj nisem
zavedala, da sploh obstaja. Prepričana sem bila celo v nasprotno, da
sem samozavestno bitje, ki se ima zelo rado in ljubi tudi druge...
V
tej triurni delavnici pa sem spoznala, da me vodi, v večini mojih
življenjskih odločitev, občutek manjvrednosti oziroma totalne
ničvrednosti in želja po kančku zunanjega odobravanja in
sprejemanja okolice. Postalo mi je jasno, na primer, da tekmujem v
prostem potapljanju samo zaradi te potrebe „biti sprejeta“ in da
moja samozavest izhaja izključno samo iz mojih zmag in
samopotrjevanja na tekmovanjih, uspehih v službi...
Po
tem triurnem samo-raziskovanju in soočanju s to črno senco, ki je
upravlja moje življenje, sem vse popoldne, večer, noč in še
naslednji dan ostala v tem groznem, brezizhodnem zavedanju in
razpoloženju – brez mask, brez ščitov, brez maskirnih
pokrival... Skratka najtemnejša noč duše. Počutila sem se, kot
da sem se jaz kot oseba, ki se je gradila 36 let sesula v prah –
ničesar več ni bilo, vse je izgubilo smisel. Počutila sem se kot
naga, izpostavljena pogledom vseh, ki sedaj točno vidijo mojo
ničevost in ničvrednost, plehkost in zlaganost vseh mojih dejanj –
popolni sram. Nikomur nisem več mogla pogledati v oči.
Brez
mask niti nisem več vedela kaj naj počnem, kako naj nadaljujem
svoje življenje. V tej luči spoznanja, da vse počnem zaradi
občutka ničvrednosti je popolnoma izničilo vrednost vseh mojih
dejanj in prizadevanj.
V
treh urah se je sesulo vse moje zlagano življenje – spoznanje o
tem je bilo zastrašujoče, pretežko za nosit. Zvečer, ko smo se
zbrali na običajnem deljenju svojih izkušenj, sem sicer sedla v
krog, vendar sem vsem obrnila hrbet in čakala, da mine – samo tako
sem lahko sploh lahko ostala v prostoru z drugimi. Enostavno nisem
bila sposobna izreči kaj sem doživela – moj sram in občutek
izničenja je bil prevelik. Poleg tega sem imela občutek, da tako
ali tako vsi vedo za kaj gre, da so me spregledali.
Praznina,
ki je nastala je bila celo tako velika, da niti nisem bila več
sposobna igrati vloge žrtve in se vsaj razjokati sama nad sabo. Tu
ni bilo več ničesar, kot že nikoli prej ni zares bilo. Pametna,
samozavestna, simpatična, uspešna punčara se je razsula v nič,
razblinila kot milni mehurček, počila kot prenapihnjen balon. Vse
je bila samo krinka in prekrivanje zavedanja totalne ničevosti...
Naslednje
dihanje, na srečo že naslednje popoldne, v katerem sem bila zopet
na vrsti, da povabim notranjega zdravilca, da prinese na površje
tisto kar trenutno potrebujem, sem na racionalnem nivoju pričakovala
z nemalo strahu in celo odporom, vendar sem se na nekem drugem nivoju
točno zavedala, da prinaša to dihanje rešitev, oziroma odrešitev.
In res je bil proces skozi katerega sem šla v tem dihanju zares
prava odrešitev peklenskih muk prejšnjega dneva. Ves čas procesa
sem bila brez glave, obglavljena in občutek je bil enkraten. Bila sem polna moči
– živalske, na trenutek surove, brezkompromisne moške moči, nato
spet popolne, brez sodb, opredelitev, čustveno popolnoma nevtralno
in hkrati moč sposobna neskončnega sočutja, ljubezni na eni strani
in popolnega uničenja na drugi strani. Tako sem bila nekaj časa
brezglavi jezdec, brezglavi minotaver, brezglava jaz in okoli mene se
je vila ogromna kača, ki mi je nekaj šepetala v uho. Kaj točno sem
pozabila že takoj po dihanju, vendar je bilo med dihanjem polno
smisla. Čez nekaj časa sem opazila, da je telo kače sestavljeno iz
glav, ki mi vse hkrati šepetajo zgodbe. Bile so glave, karakterji v
različnih čustvenih stanjih. Stala sem sredi tega, brezglava,
bleščeča, kot čista moč.
Po
zaključku „dihanja“ sem dojela, da je grozni občutek
ničvrednosti odpihnilo – ostala je samo notranja moč. Prvič v
življenju sem se zavedala koliko psihične, pa tudi fizične
energije je ujete v občutkih kot je ničvrednost. Zapor si zgradimo
sami. Zapor strahu, sramu, občutkov manjvrednosti, zamer...
Po
teh treh urah občutenja sebe, kot čiste moči, risanju mandale in
po pogovoru z mojo „varuško“ - Markom , sva skupaj odšla pod
pečine na ogromne balvane, ki so se kdove kdaj že odkrušili. Rahlo
je rosilo in morje deset metrov pod menoj je bilo razbesnjeno. Stala
sem na visokem balvanu in se počutila popolnoma lahko, svobodno,
polno notranjega miru, sposobna sprejemati svet okoli sebe in sebe
takšno kot sem. Občutek je bil neverjeten, še nikoli prej v
življenju se nisem počutila tako. Jasno mi je bilo, da si življenje
krojim sama. Točno sem se zavedala kako so me občutki strahu in
ničvrednosti držali v nenehnem krogu ničevosti in da sem popolnoma
svobodno bitje, ki se v vsakem trenutku lahko odloči za karkoli in
popolnoma odgovorno bitje za vse kar „se mi dogaja“. S tega
stališča je vse enako pomembno oziroma nepomembno – važno je
aktivno, zavestno in polno (so)delovati. In vedela sem: življenje je
dar in je čudovito.
Bila
sem odrešena in popolnoma svobodna, samo tako lahko opišem občutek
na tem balvanu sredi penečega morja, ki je pelo z menoj v svojem
ritmu in mi še dodatno dajalo moč, moč spoznanja.
Seveda
vojna s tem še ni bila končana, šele začela se je. Občutek
odrešitve je sčasoma postal le lep spomin, ki ga le tu in tam zopet
uzrem in podoživim. Stari strahovi se vračajo, zdaj eden, zdaj
drugi. Vendar jih sedaj lahko slej ko prej prepoznam in tudi
razblinim. Jasno mi je: vojna bo trajala še dolgo, mogoče do konca
mojega življenja, vendar ravno to daje mojemu življenju smisel in
poslanstvo. To iskanje in spoznavanje, ter dojemanje neskončne
zapletenosti, prepletenosti in lepote življenja. Plast za plastjo se
odkrivajo nova spoznanja, nove radosti... Vidim svoje strahove,
šibkosti in zaupam v rešitve, zaupam sebi in zaupam življenju.
Holotropic Breathwork in predavanja
Stanislava Grofa o Tantri (februar 2011)
Pravkar smo prispeli iz izjemnega
modula Holotropic Breathwork, na katerem je dr. Stan Grof predaval o
umetnosti, filozofiji, znanosti in praksi Tantre. Izjemno zanimivo in
vsekakor svetlobna leta proč od popularnega dojemanja Tantre kot
sredstva za izboljšanje seksualnega življenja.
Na poti v Croydon Hall
http://www.croydonhall.co.uk/ smo se ustavili v Stonehengu (visečih kamnih). Zares izjemen kraj s
posebno energijo, ki me je popolnoma prevzel. Na poti proti
Stonehengu sem bila izjemno slabotna in z nenehno bolečino v želodcu
– ostanek trebušne viroze. V Stonehengu sta bolečina in
utrujenost v trenutku izginili in se nista več pojavili. Naključje?
Ne! Z besedami je seveda težko opisati občutenje tega kraja, zato
pa pot pod noge in se prepričajte sami. Del doživetja pa vam
predstavljam na spodnjem filmčku. Kot vidite se je Veronika tudi
krasno zabavala in delala sive lase kustosu, ki jo je lovil, ko se je
že tretjič izmuznila pod zaščitno ograjo in stekla proti
„(s)kalam“.
Tedenski modul Holotropnega dihanja je
bil tokrat v prelepi pokrajini nacionalnega parka na severozahodni
angleški obali (Exmoor National Park). Pokrajina nizkih,
počasi valujočih zelenih gričkov posutih z ovcami in osamelimi
mogočnimi drevesi ali majhnimi gozdički je predstavljala odličen
okvir za poglobljeno delo na sebi, ki nas je čakalo. Vsi, ki smo že
stari znanci Holotropic Breathworka smo bili malo nervozni in
prestrašeni, saj „notranji radar“ oziroma „notranji
zdravilec“, ki ga sprožimo s holotropnim delom z dihanjem skoraj
vedno prinese na površje stvari, ki so težke, stvari, ki jih
zavest noče videti, travme tega ali prejšnjih življenj, ki jih je
potrebno pozdraviti, travme, ki smo jih dobili v procesu življenja,
rojevanja in še prej...
Kot primer tipičnih terapij
holotropnega dihanja vam bom na kratko opisala, kaj se je dogajalo
meni na teh dveh holotropnih dihanjih.
Moje prvo „dihanje“ je bilo izredno
lepo in na temo popolnega sprejemanja najprej sebe, tudi takrat, ko
nisem popolna :) sprejemanje sebe z vsemi svojimi napakami, tudi
takrat, ko mi odpove zdravje, ko dvomim, ko me je strah... in nato
popolno sprejemanje ljudi okoli sebe. Ta lekcija je bila pravzaprav
odgovor na moj problem, ki se je pojavil po rojstvu hčerke Veronike.
Do nje sem lahko popolnoma odprta, ji dajem popolno brezpogojno
ljubezen. Ker vem, da smo pravzaprav vsi ljudje le bolj ali manj
nebogljeni otroci, ki zrastemo, dobimo sive lase in gube, se mi je
zastavilo vprašanje, zakaj nisem zmožna pokazati ljubezni in
odprtosti celo do ljudi do katerih to čutim in zakaj tega ne morem
razširiti na vse ljudi. Odgovor je bil direkten: zaradi oklepa
strahu, ki sem ga zgradila okoli sebe. Najbolj sem začutila ta oklep
okoli prsnega koša, ter, zanimivo, okoli ust. V procesu mi je uspelo
odvreči ta oklep in zanimivo je bilo, da se je ta zmožnost
sprejemanja in brezpogojne ljubezni manifestirala tudi kot fizični
občutek nenehnega izviranja lepe energije iz sredine prsnega koša.
Moja analitična zavest mi je rekla naj preverim to z dlanmi in ta
energija je nežno odrivala moje roke, dokler niso bile potisnjene
čisto nazaj z dlanmi obrnjenimi navzven v višini ramen. In takrat
me je prešinilo spoznanje, da je to pravzaprav poza popolne
odprtosti in zmožnosti popolnega sprejemanja. V nekem trenutku se je
moja energija sprejemanja razširila na celotno dvorano kjer so bili
moji „sotrpini“ - toliko trpljenja, čustev in naprej na celo
Zemljo in še naprej na galaksijo. Verjetno bi se širila še naprej
vendar me je nekaj ustavilo in potegnilo nazaj na Zemljo, nazaj do
mojih bližnjih. In v proces popolnega sprejemanja mojih bližnjih
takšnih kot so – sprožilo se je veliko čustev, velika bitka in
na koncu sprejetje. Uuuuff! Tri ure trajajoče odpiranje sem končala
v stanju popolne blaženosti. Prvič v življenju sem se res
popolnoma sprostila in uspela biti zdaj in tu, popolnoma v svojem
telesu. Občutek je bil tako enkraten, da se menda nisem premaknila
niti za las celo uro – celo oči nisem premaknila (komentar mojega
„varuha“).
Kognitivno integracijo v t.i. krogu
zaupanja smo imeli šele naslednje jutro in zanimiva sinhronost je
bila, da je prav to pozo odprtosti in sprejemanja prepoznal še eden
od udeležencev, ko je zjutraj meditiral v komori za lebdenje.
Vseeno sem bila naslednji dan dokaj
utrujena in sem celo razmišljala ali naj drugo holotropno terapijo z
dihanjem kar izpustim, ker se mi je zdelo, da je bila prva terapija
tako močna in nekako zaključena. Vendarle sem naslednji dan našla
pogum in voljo, da se podam še na naslednje potovanje po moji duši.
Bila sem celo bolj nervozna in prestrašena kot pred prvo, ker sem
čutila, da se obrambe mojega ega močno načete in se podirajo. Tim
– eden od voditeljev me je dobrohotno potrepljal in mi zagotovil,
da sem v odličnem stanju za res globoko in močno holotropno dihanje
– in res je bilo tako.
Drugo holotropno dihanje je bilo
nadaljevanje prvega in nadaljne soočanje z mojim oklepom strahu.
Predvsem sem se morala soočiti z mojim občutkom zavrženosti in
zapuščenosti. Vse do te terapije so bile moje „seanse“ dokaj
tihe in mirne – na tej pa se je odprl pekel in na srečo sem dobila
svoj glas v vsej njegovi moči in z vsakim krikom in jokom je šlo
nekaj pekla ven, vse do bele oslepljujoče sterilne svetlobe
porodnišnice, kjer se je vse skupaj začelo. Kjer sem kot malo
bitjece vpila na pomoč, pa ni bilo nikogar … in nisem si želela
živeti... V tem trenutku sem tudi spoznala zakaj sem v preteklosti
tolikokrat premišljevala o smrti in samomoru.
Nato sem začutila, da potrebujem še
večji pritisk na svoje telo (Marko je že pritiskal name) in Marko
je našel voditelja Jamesa, ki ga vsi kličejo z ljubkovalnim imenom
Friendly Gient (prijazni velikan). Tako sta se Marko in prijazni
velikan ulegla čez moj prsni koš, Marko še čez noge in zajela me
je panika. Običajno sploh ne trpim nobenega pritiska na sebi, vendar
se v tej paniki, ko sem dejansko čutila, da se moj prsni koš lahko
vsak trenutek polomi, nisem spomnila, da bi prosila Marka in Jamesa,
da malo popustita. Nenadoma me je preplavila neznanska moč, jeza,
pravzaprav neskončni bes in začela sem se boriti – boriti na vso
moč. Na koncu boja smo bili vsi trije popolnoma premočeni, jaz pa
presrečna saj sem končno dobila izkušnjo porodnega procesa, ki ga
kot rojena s carskim rezom nikoli nisem imela. Doumela sem, da pri
porodu, kjer sta mati in otrok zares pripravljena in v duhovnem
stiku, ter telesnem sožitju ne gre za travmo poroda, temveč za
herojsko potovanje per se. Otrok skozi izkušnjo poroda dobi
vsa potrebna orodja za polno in osmišljeno življenje: ljubezen,
moč, možnost izraziti jezo, voljo za borbo in veselje do
življenja... Po tej nenavadni in nadvse intenzivni izkušnji sem
bila fizično zelo utrujena, vendar duševno in duhovno izpolnjena –
srečna. Rdeča nit celotne terapije v holotropnem dihanju je bila
bolečina med lopaticama, ki jo čutim že od „pamtiveka“ in
skozi terapijo sem čutila kot, da vsi kriki obupa, žalosti in
kasneje jeze in besa prihajajo iz te bolečine, ki je počasi
ponehavala. Bolečina je prihajala iz trde kepe med lopaticama in ta
kepa se je skupaj z bolečino skozi terapijo počasi talila in
nazadnje popolnoma prenehala. Sedaj je že štiri dni od terapije in
bolečina se še ni vrnila, kar je čudno in hkrati dobro. Upam, da
se nikoli več ne vrne (že iščem les, da potrkam nanj :)
11.11.2016 Matej Miklavec: Delavnica HD mi je omogočila globoko zavedanje in stik s čustvi, ki so bila nekje v nezavednem. Izkušnja je bila izjemno intenzivna in ...
11.11.2016 Alan Joldič: Prišel z mešanimi občutki, odhajam z več, kot sem pričakoval. Ni bilo točno tako, kot sem mislil, da bo šlo (nisem ...
11.11.2016 Marko : Popolna sreča dosežena! Tri ali štiri področja življenja so bila potrebna za to.
11.11.2016 anonimno: Verejtno najmočnejša izkušnja v mojem življeju. Nemogoče izraziti z besedami, le izkušnja lahko da odgovor.
11.11.2016 Furio: The most sweet and deep experience I had in my lifetime!
11.11.2016 Franco: Wonderfull experience, very safe environment and I was feeling supported by experienced staff with kindness and proactive attitudes - I will repeat ...
11.11.2016 Miloš: Zanimiva in koristna izkušnja na področju osebnega razvoja in razumevanja svetle in temne strani, ki sta medsebojno povezani kot smo povezani ...
19.09.2016 Jerneja: Na delavnico sem prišla z rahlo popačenimi predstavami (šokantnost, mističnost,...) od tod je izhajal tudi strah. Hkrati paje bil ...
19.09.2016 Matej Miklavec: Prišel z dvomi, strahom in nezaupanjem vase. Odšel srečen, miren in zadovoljen s tem kar sem. Dihanje in celotna delavnica sta ...
19.09.2016 Gregor: Preprosta in vendar izjemno globoka izkušnja, ki doseže najgloblje predele naše psihe, ko smo na to pripravljeni in kar pride na ...
Modra misel
Resničnost ni takšna, kot bi meni ustrezalo.
Ni, kakršna bi morala biti.
Ni, kakršna so mi rekli, da je.
Ni, kakršna je bila.
Ni, kakršna bo jutri.