Velosimed | Spirala življenja | Holotropno dihanje

Spomnim se izničujoče in nato odrešujoče delavnice Holotropnega dihanja na čudoviti pečini francoske riviere.

Tam sem se s pomočjo Holotropnega dihanja dotaknila svoje globoke rane. Rane, ki sem jo tako dobro skrivala, da se niti najmanj nisem zavedala, da sploh obstaja. Prepričana sem bila celo v nasprotno, da sem samozavestno bitje, ki se ima zelo rado in ljubi tudi druge...

V tej triurni delavnici pa sem spoznala, da me vodi, v večini mojih življenjskih odločitev, občutek manjvrednosti oziroma totalne ničvrednosti in želja po kančku zunanjega odobravanja in sprejemanja okolice. Postalo mi je jasno, na primer, da tekmujem v prostem potapljanju samo zaradi te potrebe „biti sprejeta“ in da moja samozavest izhaja izključno samo iz mojih zmag in samopotrjevanja na tekmovanjih, uspehih v službi...

Po tem triurnem samo-raziskovanju in soočanju s to črno senco, ki je upravlja moje življenje, sem vse popoldne, večer, noč in še naslednji dan ostala v tem groznem, brezizhodnem zavedanju in razpoloženju – brez mask, brez ščitov, brez maskirnih pokrival... Skratka najtemnejša noč duše. Počutila sem se, kot da sem se jaz kot oseba, ki se je gradila 36 let sesula v prah – ničesar več ni bilo, vse je izgubilo smisel. Počutila sem se kot naga, izpostavljena pogledom vseh, ki sedaj točno vidijo mojo ničevost in ničvrednost, plehkost in zlaganost vseh mojih dejanj – popolni sram. Nikomur nisem več mogla pogledati v oči.

Brez mask niti nisem več vedela kaj naj počnem, kako naj nadaljujem svoje življenje. V tej luči spoznanja, da vse počnem zaradi občutka ničvrednosti je popolnoma izničilo vrednost vseh mojih dejanj in prizadevanj.

V treh urah se je sesulo vse moje zlagano življenje – spoznanje o tem je bilo zastrašujoče, pretežko za nosit. Zvečer, ko smo se zbrali na običajnem deljenju svojih izkušenj, sem sicer sedla v krog, vendar sem vsem obrnila hrbet in čakala, da mine – samo tako sem lahko sploh lahko ostala v prostoru z drugimi. Enostavno nisem bila sposobna izreči kaj sem doživela – moj sram in občutek izničenja je bil prevelik. Poleg tega sem imela občutek, da tako ali tako vsi vedo za kaj gre, da so me spregledali.

Praznina, ki je nastala je bila celo tako velika, da niti nisem bila več sposobna igrati vloge žrtve in se vsaj razjokati sama nad sabo. Tu ni bilo več ničesar, kot že nikoli prej ni zares bilo. Pametna, samozavestna, simpatična, uspešna punčara se je razsula v nič, razblinila kot milni mehurček, počila kot prenapihnjen balon. Vse je bila samo krinka in prekrivanje zavedanja totalne ničevosti...

Naslednje dihanje, na srečo že naslednje popoldne, v katerem sem bila zopet na vrsti, da povabim notranjega zdravilca, da prinese na površje tisto kar trenutno potrebujem, sem na racionalnem nivoju pričakovala z nemalo strahu in celo odporom, vendar sem se na nekem drugem nivoju točno zavedala, da prinaša to dihanje rešitev, oziroma odrešitev. In res je bil proces skozi katerega sem šla v tem dihanju zares prava odrešitev peklenskih muk prejšnjega dneva. Ves čas procesa sem bila brez glave, obglavljena in občutek je bil enkraten. Bila sem polna moči – živalske, na trenutek surove, brezkompromisne moške moči, nato spet popolne, brez sodb, opredelitev, čustveno popolnoma nevtralno in hkrati moč sposobna neskončnega sočutja, ljubezni na eni strani in popolnega uničenja na drugi strani. Tako sem bila nekaj časa brezglavi jezdec, brezglavi minotaver, brezglava jaz in okoli mene se je vila ogromna kača, ki mi je nekaj šepetala v uho. Kaj točno sem pozabila že takoj po dihanju, vendar je bilo med dihanjem polno smisla. Čez nekaj časa sem opazila, da je telo kače sestavljeno iz glav, ki mi vse hkrati šepetajo zgodbe. Bile so glave, karakterji v različnih čustvenih stanjih. Stala sem sredi tega, brezglava, bleščeča, kot čista moč.

Po zaključku „dihanja“ sem dojela, da je grozni občutek ničvrednosti odpihnilo – ostala je samo notranja moč. Prvič v življenju sem se zavedala koliko psihične, pa tudi fizične energije je ujete v občutkih kot je ničvrednost. Zapor si zgradimo sami. Zapor strahu, sramu, občutkov manjvrednosti, zamer...

Po teh treh urah občutenja sebe, kot čiste moči, risanju mandale in po pogovoru z mojo „varuško“ - Markom , sva skupaj odšla pod pečine na ogromne balvane, ki so se kdove kdaj že odkrušili. Rahlo je rosilo in morje deset metrov pod menoj je bilo razbesnjeno. Stala sem na visokem balvanu in se počutila popolnoma lahko, svobodno, polno notranjega miru, sposobna sprejemati svet okoli sebe in sebe takšno kot sem. Občutek je bil neverjeten, še nikoli prej v življenju se nisem počutila tako. Jasno mi je bilo, da si življenje krojim sama. Točno sem se zavedala kako so me občutki strahu in ničvrednosti držali v nenehnem krogu ničevosti in da sem popolnoma svobodno bitje, ki se v vsakem trenutku lahko odloči za karkoli in popolnoma odgovorno bitje za vse kar „se mi dogaja“. S tega stališča je vse enako pomembno oziroma nepomembno – važno je aktivno, zavestno in polno (so)delovati. In vedela sem: življenje je dar in je čudovito.

Bila sem odrešena in popolnoma svobodna, samo tako lahko opišem občutek na tem balvanu sredi penečega morja, ki je pelo z menoj v svojem ritmu in mi še dodatno dajalo moč, moč spoznanja.

Seveda vojna s tem še ni bila končana, šele začela se je. Občutek odrešitve je sčasoma postal le lep spomin, ki ga le tu in tam zopet uzrem in podoživim. Stari strahovi se vračajo, zdaj eden, zdaj drugi. Vendar jih sedaj lahko slej ko prej prepoznam in tudi razblinim. Jasno mi je: vojna bo trajala še dolgo, mogoče do konca mojega življenja, vendar ravno to daje mojemu življenju smisel in poslanstvo. To iskanje in spoznavanje, ter dojemanje neskončne zapletenosti, prepletenosti in lepote življenja. Plast za plastjo se odkrivajo nova spoznanja, nove radosti... Vidim svoje strahove, šibkosti in zaupam v rešitve, zaupam sebi in zaupam življenju.

Laurane McGlynn, Psy.D

Assistant Director

Counseling and Psychological Services Center

Rowan University

Savitz Hall

201 Mullica Hill Road

Glassboro, NJ 08028-1701

Holotropic Breathwork in predavanja Stanislava Grofa o Tantri (februar 2011)

Pravkar smo prispeli iz izjemnega modula Holotropic Breathwork, na katerem je dr. Stan Grof predaval o umetnosti, filozofiji, znanosti in praksi Tantre. Izjemno zanimivo in vsekakor svetlobna leta proč od popularnega dojemanja Tantre kot sredstva za izboljšanje seksualnega življenja.

Na poti v Croydon Hall http://www.croydonhall.co.uk/ smo se ustavili v Stonehengu (visečih kamnih). Zares izjemen kraj s posebno energijo, ki me je popolnoma prevzel. Na poti proti Stonehengu sem bila izjemno slabotna in z nenehno bolečino v želodcu – ostanek trebušne viroze. V Stonehengu sta bolečina in utrujenost v trenutku izginili in se nista več pojavili. Naključje? Ne! Z besedami je seveda težko opisati občutenje tega kraja, zato pa pot pod noge in se prepričajte sami. Del doživetja pa vam predstavljam na spodnjem filmčku. Kot vidite se je Veronika tudi krasno zabavala in delala sive lase kustosu, ki jo je lovil, ko se je že tretjič izmuznila pod zaščitno ograjo in stekla proti „(s)kalam“.

Tedenski modul Holotropnega dihanja je bil tokrat v prelepi pokrajini nacionalnega parka na severozahodni angleški obali (Exmoor National Park). Pokrajina nizkih, počasi valujočih zelenih gričkov posutih z ovcami in osamelimi mogočnimi drevesi ali majhnimi gozdički je predstavljala odličen okvir za poglobljeno delo na sebi, ki nas je čakalo. Vsi, ki smo že stari znanci Holotropic Breathworka smo bili malo nervozni in prestrašeni, saj „notranji radar“ oziroma „notranji zdravilec“, ki ga sprožimo s holotropnim delom z dihanjem skoraj vedno prinese na površje stvari, ki so težke, stvari, ki jih zavest noče videti, travme tega ali prejšnjih življenj, ki jih je potrebno pozdraviti, travme, ki smo jih dobili v procesu življenja, rojevanja in še prej...

Kot primer tipičnih terapij holotropnega dihanja vam bom na kratko opisala, kaj se je dogajalo meni na teh dveh holotropnih dihanjih.

Moje prvo „dihanje“ je bilo izredno lepo in na temo popolnega sprejemanja najprej sebe, tudi takrat, ko nisem popolna :) sprejemanje sebe z vsemi svojimi napakami, tudi takrat, ko mi odpove zdravje, ko dvomim, ko me je strah... in nato popolno sprejemanje ljudi okoli sebe. Ta lekcija je bila pravzaprav odgovor na moj problem, ki se je pojavil po rojstvu hčerke Veronike. Do nje sem lahko popolnoma odprta, ji dajem popolno brezpogojno ljubezen. Ker vem, da smo pravzaprav vsi ljudje le bolj ali manj nebogljeni otroci, ki zrastemo, dobimo sive lase in gube, se mi je zastavilo vprašanje, zakaj nisem zmožna pokazati ljubezni in odprtosti celo do ljudi do katerih to čutim in zakaj tega ne morem razširiti na vse ljudi. Odgovor je bil direkten: zaradi oklepa strahu, ki sem ga zgradila okoli sebe. Najbolj sem začutila ta oklep okoli prsnega koša, ter, zanimivo, okoli ust. V procesu mi je uspelo odvreči ta oklep in zanimivo je bilo, da se je ta zmožnost sprejemanja in brezpogojne ljubezni manifestirala tudi kot fizični občutek nenehnega izviranja lepe energije iz sredine prsnega koša. Moja analitična zavest mi je rekla naj preverim to z dlanmi in ta energija je nežno odrivala moje roke, dokler niso bile potisnjene čisto nazaj z dlanmi obrnjenimi navzven v višini ramen. In takrat me je prešinilo spoznanje, da je to pravzaprav poza popolne odprtosti in zmožnosti popolnega sprejemanja. V nekem trenutku se je moja energija sprejemanja razširila na celotno dvorano kjer so bili moji „sotrpini“ - toliko trpljenja, čustev in naprej na celo Zemljo in še naprej na galaksijo. Verjetno bi se širila še naprej vendar me je nekaj ustavilo in potegnilo nazaj na Zemljo, nazaj do mojih bližnjih. In v proces popolnega sprejemanja mojih bližnjih takšnih kot so – sprožilo se je veliko čustev, velika bitka in na koncu sprejetje. Uuuuff! Tri ure trajajoče odpiranje sem končala v stanju popolne blaženosti. Prvič v življenju sem se res popolnoma sprostila in uspela biti zdaj in tu, popolnoma v svojem telesu. Občutek je bil tako enkraten, da se menda nisem premaknila niti za las celo uro – celo oči nisem premaknila (komentar mojega „varuha“).

Kognitivno integracijo v t.i. krogu zaupanja smo imeli šele naslednje jutro in zanimiva sinhronost je bila, da je prav to pozo odprtosti in sprejemanja prepoznal še eden od udeležencev, ko je zjutraj meditiral v komori za lebdenje.

Vseeno sem bila naslednji dan dokaj utrujena in sem celo razmišljala ali naj drugo holotropno terapijo z dihanjem kar izpustim, ker se mi je zdelo, da je bila prva terapija tako močna in nekako zaključena. Vendarle sem naslednji dan našla pogum in voljo, da se podam še na naslednje potovanje po moji duši. Bila sem celo bolj nervozna in prestrašena kot pred prvo, ker sem čutila, da se obrambe mojega ega močno načete in se podirajo. Tim – eden od voditeljev me je dobrohotno potrepljal in mi zagotovil, da sem v odličnem stanju za res globoko in močno holotropno dihanje – in res je bilo tako.

Drugo holotropno dihanje je bilo nadaljevanje prvega in nadaljne soočanje z mojim oklepom strahu. Predvsem sem se morala soočiti z mojim občutkom zavrženosti in zapuščenosti. Vse do te terapije so bile moje „seanse“ dokaj tihe in mirne – na tej pa se je odprl pekel in na srečo sem dobila svoj glas v vsej njegovi moči in z vsakim krikom in jokom je šlo nekaj pekla ven, vse do bele oslepljujoče sterilne svetlobe porodnišnice, kjer se je vse skupaj začelo. Kjer sem kot malo bitjece vpila na pomoč, pa ni bilo nikogar … in nisem si želela živeti... V tem trenutku sem tudi spoznala zakaj sem v preteklosti tolikokrat premišljevala o smrti in samomoru.

Nato sem začutila, da potrebujem še večji pritisk na svoje telo (Marko je že pritiskal name) in Marko je našel voditelja Jamesa, ki ga vsi kličejo z ljubkovalnim imenom Friendly Gient (prijazni velikan). Tako sta se Marko in prijazni velikan ulegla čez moj prsni koš, Marko še čez noge in zajela me je panika. Običajno sploh ne trpim nobenega pritiska na sebi, vendar se v tej paniki, ko sem dejansko čutila, da se moj prsni koš lahko vsak trenutek polomi, nisem spomnila, da bi prosila Marka in Jamesa, da malo popustita. Nenadoma me je preplavila neznanska moč, jeza, pravzaprav neskončni bes in začela sem se boriti – boriti na vso moč. Na koncu boja smo bili vsi trije popolnoma premočeni, jaz pa presrečna saj sem končno dobila izkušnjo porodnega procesa, ki ga kot rojena s carskim rezom nikoli nisem imela. Doumela sem, da pri porodu, kjer sta mati in otrok zares pripravljena in v duhovnem stiku, ter telesnem sožitju ne gre za travmo poroda, temveč za herojsko potovanje per se. Otrok skozi izkušnjo poroda dobi vsa potrebna orodja za polno in osmišljeno življenje: ljubezen, moč, možnost izraziti jezo, voljo za borbo in veselje do življenja... Po tej nenavadni in nadvse intenzivni izkušnji sem bila fizično zelo utrujena, vendar duševno in duhovno izpolnjena – srečna. Rdeča nit celotne terapije v holotropnem dihanju je bila bolečina med lopaticama, ki jo čutim že od „pamtiveka“ in skozi terapijo sem čutila kot, da vsi kriki obupa, žalosti in kasneje jeze in besa prihajajo iz te bolečine, ki je počasi ponehavala. Bolečina je prihajala iz trde kepe med lopaticama in ta kepa se je skupaj z bolečino skozi terapijo počasi talila in nazadnje popolnoma prenehala. Sedaj je že štiri dni od terapije in bolečina se še ni vrnila, kar je čudno in hkrati dobro. Upam, da se nikoli več ne vrne (že iščem les, da potrkam nanj :)

Mojca Studen, transpersonalna hipnoterapevtka, univ.dipl. ing., C.C.Ht, NLP