english  
domov o nas novice kontakt novičarska lista
 
  Domov  /  Zanimivo  /  Transhipno
   
 
 
Pot k sebi (9)
Nevrovadba
Transhipno (8)
Spirala življenja (8)
Prosto potapljanje kot meditacija (3)
Zanimivo - Transhipno

Skrivnost sinhronosti - somrak časovno pogojenega vesolja

je naslov širšega poglavja v knjigi dr. Stanislava Grofa When the impossible Happenes (Ko se zgodi nemogoče) in iz katerega je tudi zgodba o obredu pejotla. Sinhronost je ena od stranskih fenomenov, ko pričnemo živeti zares zavestno življenje, ko prečistimo svojo dušo in duha nepotrebnih avtomatičnih programov, ki nas držijo ujete v spanju. Šele ko sprostimo, oziroma osvobodimo vso to energijo, ki je potrebna za potlačitve za podpiranje razosebljenih vzorcev in razosebljanje naše sence, šele takrat lahko stopimo na pot budnosti, na pot zavestnega življenja. Kako veste ali še vedno spite: ste nezadovoljni sami s seboj, se vam zdi življenje težko, utrujajoče ali celo nezanimivo, se sprašujete kaj je sploh vaš smisel, sovražite, obupujete,... potem še vedno spite. Biti prebujen, je tudi eden od ključnih momentov v sedaj tako popularni Skrivnosti. Če nekaj zavestno zasledujemo, si želimo, s čistim namenom, seveda, potem nam svet pride nasproti – slučajno slišimo pogovor pri sosednji mizi, ki nam da manjkajočo informacijo, ali kot po naključju odpremo knjigo na strani, ki nam poda rešitev problema, ali srečamo prijatelja, znanca ali neznanca, ki nam je pripravljen pomagati - sinhronosti...

 

Znanstveno je utemeljil sihronosti in podprl z več kot sto primeri C.G. Jung. Sinhronosti so nenavadna naključja v katerih so različni dogodki v vsakdanji realnosti pomenljivo povezani z notranjim doživljanjem kot so vizije, sanje ali holotropna stanja zavesti. C.G. Jung je definiral sinhronost kot „simultani pojav psihološkega stanja z enim ali več zunanjimi dogodki, ki se pojavijo kot pomembne paralele trenutnega subjektivnega stanja“. Takšne situacije nakazujejo, da lahko naša zavest igrivo interagira z realnostjo, torej z zunanjim svetom, ki se zdi trdni materialni svet tam zunaj, ločen od nas in naše zavesti. Ti dogodki pa nekako zabrišejo toge meje med objektivno in subjektivno realnostjo. Jung sam si verjetno ne bi nikoli upal objaviti teh svojih opažanj, če ga ne bi pri tem spodbujala dva največja fizika prejšnjega stoletja: Wolfgang Pauli (odkril je princip nedoločenosti, enega temeljev kvantne fizike), ki je bil Jungov osebni prijatelj in klient, ter sam Albert Einstein. Jung je v svojih poznih letih tako prepričan v sinhronosti in njihovo direktno povezanostjo z naravnimi zakoni, da je sinhronosti uporabljal kot glavno vodilo v svojem življenju.

 

Sinhronosti so igrale tudi pomembno vlogo pri Jungovem odkritju arhetipov in kolektivne zavesti. Sprva jih je uvrščal v trans individualne pojave, ki pa so vendarle vtisnjeni v individualni psihi, podobno kot instinkti. S študijem moderne fizike in sinhronosti pa je sprevidel, da so arhetipi transcendenca tako materije kot psihe in so avtonomni vzorci informacije, ki interagirajo z obema.

 

Tudi S. Grof, R.Tart, Richard TArnas in mnogi drugi raziskovalci so pri svojem delu s holotropnimi stanji naletel na številne sinhronosti tako pri svojih klientih kot v svojem življenju. Prevod, ki sledi je opis enega od teh dogodkov.

 

Ena od sinhronosti je pravzaprav tudi sama izbira prevoda. Ko sem razmišljala o delu knjige Richarda Tarnasa, ki govori o izzivih, ki jih bodo prinesla naslednja leta sem ponovno in brez pravega vzroka, torej nekako podzavestno vzela v roke Grofovo knjigo, ki se je odprla na strani o zgodbi o obredu pejotla. In prav ta zgodba je bila odgovor na največje izzive, ki ležijo pred nami, nad nami in grozijo z uničenjem celotnega človeštva.

 

In kar je še bolj zanimivo, ko sem ponovno prebirala to zgodbo sem se osredotočila le na njeno sporočilo, šele pri prevajanju sem se spomnila moje izkušnje z Obredom pejotla pri Navajo Indijancih, ki je bil prav tako polna sinhronosti. Na potovanju po „Divjem Zahodu“ sva se z možem ustavila tudi v rezervatu Navajo Indijancev. V Ameriko sva letela direktno iz Berlina kjer sva bila na delavnici Carlosa Castanede in seveda si ni težko predstavljati, da sem bila na tem potovanju pod vtisom delavnice in zgodb Carlosa Castanede. Takoj pri vstopu v rezervat Navajo Indijancev sva spoznala prijetnega domorodca Dona, ki ga je zanimal najin avto. Želel ga je kupiti, midva pa sva morala priti z njim še do Nove Mehike... Skozi pogovor in najino veliko zanimanje za način življenja Navajo Indijancev naju je povabil, da prenočiva v njegovem hoganu. Seveda sva takoj sprejela. Hogan je podoben mongolskemu šotoru, je oblike polkrogle, v sredini je kurišče, ob straneh so ležišča, na suhi zbiti zemlji je nekaj kož. Občutek bivanja v hoganu je izredno prijeten, vsaj zame je bil na začetku.

 

Z Donom smo se pogovarjali o usodi Navajo Indijancev in usodi Slovencev in ugotovili kar nekaj podobnosti. Pripovedi o trpljenju in krivicah, ki so se zgodile obema narodoma so nas nekako zbližale in Don je predlagal, da naredimo obred prijateljstva. Obredno smo pokadili pipo miru napolnjeno z zelišči iz osamelcev - svetih mizastih gora, ki so se dvigale nad nami izrekli besede prijateljstva ter si potem peli pesmi – čudoviti občutki. Na neki točki se je Don odločil, da prinese pejotl in gremo še skozi obred pejotla. Videlo se je, da ga je malo strah, da ga to skrbi. Govoril je nekaj o tem, da ga ne smejo videti starejši bratje – šele kasneje se mi je posvetilo, da govori o starešinah, ki smejo voditi obred pejotla. Don se je odločil na lastno pest, da ga izvede. Začetek obreda je bil v duhu prijateljstva in razumevanja, ki smo ga stkali v tem kratkem času. Pejotl sem spoštljivo prosila, da mi razkrije bistvo mojega življenja in ustroja sveta (skromno, mar ne). Začelo se je zelo obetavno – rdečkasta svetloba, ki je osvetljevala hogan, se je začela v moji zaznavi počasi plastiti na neverjetno število odtenkov in različnih žarkov, potem pa se je naenkrat Donov strah, da bi ga kdo ujel pri kršitvi pravila, preselil tudi vame, do te stopnje, da je prerasel v pravo morasto paranojo kaj vse bi se nama z možem lahko pripetilo, če ... in okoli četrte ure zjutraj nisem več zdržala in z Donom smo se žalostno in z obljubami o ponovnem srečanju, poslovili – pod temnimi mizastimi gorami, preko katerih so se podile meglice, skozi katere se je že rahlo slutilo zoro. Pogled je bil čudovit, vendar naju je strah odgnal naprej, proti Messa Verde – ostalinam Ansazijev. Na poti sem namesto, da bi uživala v lepi pokrajini, obžalovala zapravljeno možnost. Pod Messa Verde, pri pripravi zajtrka, ko sem si lahko oddahnila in je bil strah pozabljen, ter sem se posvetila vsakdanjim opravilom, sem se končno (nevede) odprla pejotlu. Kar naenkrat sem pri točenju vode iz kanistra obnemela nad lepoto, skladnostjo, zapletenostjo in popolnostjo vodnega curka. Enako se mi je zgodilo pri rezanju paprike – prvič v življenju sem zares opazila njeno teksturo in strukturo, barvo, živost, njen namen in prevzela me je in vame se je naselil občutek neskončne hvaležnosti, da je tu, sedaj, za naju, prav ta paprika... Končno sem videla kako se jagoda grozdja pripenja na grozd, … vsa opravila so bila neskončni užitek, lepota, popolnost – težko je vse te občutke opisati z besedami, ker se mi je odprla neka nova kvaliteta in dimenzija v dojemanju sebe in vsega okoli mene. Vsak trenutek je bil poln do roba, poln pomenov, čustev, čudenja in hkrati popolnega miru in razumevanja na nekem drugem nivoju... Za mojim hrbtom je nekaj zašumelo - iz goščavja je proti meni stopala srna. Najprej sem mislila, da je spet ena od tistih ubogih živali, ki prosjačijo ljudi za hrano, vendar jo hrana ni zanimala. Prišla je čisto do mene, skoraj se me je dotaknila s smrčkom in me opazovala. Tako sva stali nekaj dolgih, trenutkov in vedela sem, da zanjo nisem več človek, človek, ki se ga mora bati, bežati pred njim, zanjo sem bila bitje, ki je enako njej – bitje, ki preprosto živi trenutke. Ko je zaslišala, da se vrača moj mož je mirno odkorakala in izginila v goščavju... Mogoče lahko občutke, ki so me prevevali takrat in tudi danes, ko si prikličem te slike živo v spomin ali ko mi uspe živeti v dekoncentraciji, približno opišem s preprosto modrostjo Zena: „ Neskončna hvaležnost do vseh preteklih stvari; neskončno služenje stvarem sedaj; neskončna odgovornost do vseh stvari v prihodnosti.“

Mojca Studen

 

Modra misel

V zadnjih nekaj desetletjih postaja vse bolj jasno, da človeštvo stoji pred eno svojih največjih kriz. Moderna znanost je razvila učinkovita sredstva s katerimi lahko rešimo najbolj pereče probleme sodobnega sveta: zdravimo lahko skoraj vse bolezni, odpravljamo revščino in stradanje, zmanjšujemo količino industrijskih odpadkov in nadomeščamo uničujočo nafto z obnovljivimi viri zelene energije.
Problemi, ki nam stojijo na poti niso ekonomske ali tehnološke narave. Najgloblji vir globalne krize se skriva v človeški naravi in odseva nivo evolucije zavesti naše vrste.

Stanislav Grof

 
  nameni, cilji | zanimivo | pogosta vprašanja | novičarska lista | slovar izrazov  
 
  OSTANIMO POVEZANI     |  2010 © Most-si d.o.o. Vse pravice pridržane KAZALO STRANI | AVTORJI