english  
domov o nas novice kontakt novičarska lista
 
  Domov  /  Zanimivo  /  Transhipno
   
 
 
Pot k sebi (9)
Nevrovadba
Transhipno (8)
Spirala življenja (8)
Prosto potapljanje kot meditacija (3)
Zanimivo - Transhipno

Lekcija v odpuščanju: Obred pejotla s Potawatomi Indijanci

(prevod iz knjige: When the Impossible Happens, Stanislav Grof, M.D. Ph. D., 2006 – z avtorjevim privoljenjem)

 

Kot psihiater, ki se vsak dan srečuje z čustvenimi problemi, ki tarejo človekovo življenje, sem se pričel jasno zavedati nekaterih destruktivnih in samo-destruktivnih vzorcev, ki so se kot prekletstvo prenašali iz generacije v generacijo, skozi vso zgodovino. Travme, ki jih starši doživljajo pri svojem razvoju v svoji primarni družini, jim puščajo čustvene rane, in te jim preprečujejo, da bi lahko zadovoljivo funkcionirali v vlogi moža, žene, očeta, matere. Rezultat tega je, da zadajajo čustvene rane tudi svojim potomcem. Največji izziv moderne psihologije in psihiatrije je prav vprašanje kako pretrgati ta začarani krog.

 

Podoben vzorec višjega nivoja deluje tudi na kolektivnem nivoju in zastruplja odnose med celimi državami in narodi. Nebrzdano nasilje in nenasiten pohlep, dve nevarni napaki človeške narave, sta v preteklosti povzročili nešteto krvavih vojn in revolucij ter povzročili neizmerno trpljenje. Spomin na bolečine in krivice, ki so jih zgodovinski sovražniki zadajali nekemu narodu, preživi v kolektivni zavesti tega naroda cela stoletja in obarva aktualne medsebojne odnose in razmerja. Nerazrešene in neodpuščene zamere in rane še naprej gojijo novo nasilje.

 

Vloge različnih narodov in njihovi medsebojni odnosi so se v razpletanju človeške zgodovine nenehno spreminjali na precej samovoljen način. Na površini so zavezništva in krvava srečanja prihajala in odhajala, toda ostajali so spomini na globoke rane in predsodki, ki so se iz teh ran rojevali. Med drugo svetovno vojno so bile Nemčija, Japonska in Italija – „sile osi“ - sovražnice ZDA, medtem, ko je bila Sovjetska Zveza pomemben zaveznik. Po vojni se je politična pokrajina dramatično spremenila. Japonska in In Italija sta postali prijateljski deželi in Sovjetska Zveza največji sovražnik. Situacija z Nemčijo je bila nekoliko bolj zapletena: Zahodna Nemčija je postala zaveznik in Vzhodna Nemčija članica sovražnega tabora.

 

Za Veliko Britanijo in Francijo je bila v dvajsetem stoletju glavni izzivi Nemčija, vendar so ohranili relativno spodobne medsebojne odnose. Pred nekaj stoletij pa so si bili zapriseženi sovražniki. Na določeni zgodovinski točki je bila Španija glavni izziv za Anglijo in za Rusijo, Francija. Španija je bila v vojni z Nizozemsko, Rusija in Švedska sta bili sovražnici, in tako naprej. Glede na to, da sem sam kot otrok in najstnik doživljal grozote nemške okupacije Češkoslovaške in v mojih kasnejših letih neusmiljeni stalinistični režim, ki nam ga je vsilila Sovjetska Zveza, me prevevajo močna čustva glede tega problema.

 

Že od ranega otroštva sem sovražil meje in vse kar jim pripada – stolpi z brzostrelkami, ograje iz bodeče žice, minska polja, in vojaki in psi, ki so jih stražili. Ta moj odpor se je razširil celo na bolj civiliziran oblike meja v svobodnem svetu, z njegovimi cariniki, vizami in carinami. Pogosto sem sanjaril o Združenih Državah Evrope, o prihodnosti, v kateri bodo vsi evropski narodi živeli v sožitju. V kasnejšem življenju se je ta vizija razširila na celoten planet. Rad si zamišljam prihodnost, ko bo človeštvo preraslo vse rasne, spolne, nacionalne, kulturne, politične in ekonomske razmejitve in bo ustvarilo globalno skupnost. Vendar pa se dobro zavedam kompleksnosti teh problemov, da vem, da to ni zelo verjeten scenarij za naš planet.

 

Po tem nekoliko pesimističnem uvodu bi vam rad povedal epizodo iz mojega življenja, ki mi je dala nekoliko upanja v boljšo prihodnost za vse nas, kljub žalostni vsesplošni situaciji. To je bila izkušnja globokega zdravljenja in transformacije, ki se je zgodila pred mnogimi leti v skupini ljudi s katero sem delil spremenjeno stanje zavesti. Čeprav se je to zgodilo pred več kot tridesetimi leti sem še vedno globoko ganjen in s solzami v očeh, ko se spomnim ali pripovedujem o tem dogodku. Dogodek mi je pokazal globino problema, s katerim se srečujemo v našem svetu, kjer se sovraštvo lahko prenaša skozi stoletja iz generacije v generacijo. Vendar pa mi je tudi dal upanje in zaupanje v možnost, da odpravimo to prekletstvo in stopimo meje, ki nas ločujejo med seboj.

 

V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem sodeloval v vladnem raziskovalnem programu v Psihiatričnem raziskovalnem centru Maryland v Baltimoru. Sodeloval sem pri raziskovanju zmožnosti psihedeličnih terapij. Eden od naših projektov v centru je bil program izobraževanja strokovnjakov za duševno zdravje. Program je omogočil psihiatrom, psihologom, socialnim delavcem in duhovnikom, ki so opravljali pastoralno svetovanje, da so imeli, v namene izobraževanja, do tri terapije z visoko dozo LSD-ja. Eden od udeležencev tega seminarja je bil Kenneth Godfrey, psihiater iz veteranske bolnice v Topeki, državi Kansas. Ken je bil eden od pionirjev na področju raziskav o psihedeličnih terapijah in jih je izvajal tudi s svojimi klienti, vendar pa v svojem programu ni imel možnosti za lastne tovrstne terapije. Pri terapijah, ki jih je imel v našem inštitutu sem bil jaz njegov vodnik pri vseh treh terapijah in tako sva, skozi ta proces, postala dobra prijatelja. Ken in njegova žena sta bila oba Indijanca in sta bila globoko povezana z duhovno tradicijo svojega naroda in s starešinami njunega plemena.

 

Še ko sem bil v Češkoslovaški sem bral o indijanski Cerkvi, sinkretistični religiji, ki je kombinirala indijanske in krščanske elemente in je kot zakrament uporabljala mehiški psihedelični kaktus pejotl.

Močno sem si želel, da bi tudi sam izkusil obred pejotla, ki bi mi omogočil, da bi lahko primerjal terapevtsko uporabo psihedelikov z njihovo uporabo v ritualnih obredih. Ko sem prišel v Združene Države, sem iskal to možnost, vendar brez uspeha.

 

Med zadnjim pogovorom, po tem, ko je imel Ken še tretjo LSD terapijo, pa se mi je posvetilo, da ima mogoč on kakšen kontakt z Indijansko Cerkvijo in bi mi lahko našel skupino, ki bi mi dovolila sodelovanje pri njihovem obredu. Ken mi je obljubil, da se bo pozanimal pri svojem dobrem prijatelju, Johnu Michellu, znanem popotnem poglavarju Potawatomi Indijancev, oziroma voditelju svetih obredov. Ken me je poklical že nekaj dni kasneje in mi sporočil nekaj obetavnih novic. John Michell, ne samo, da me je povabil kot gosta k njegovemu obredu, temveč je ponudil, da lahko pripeljem še nekaj dodatnih ljudi iz našega osebja.

 

Naslednji teden nas je pet letelo iz Baltimora v Topeko. Skupino smo sestavljali: naša glasbena terapevtka Helen Bonny, njena sestra, psihedelični terapevt Bob Leihy, profesor verstev Walter Houston Clark in jaz. Na letališču smo si sposodili avto in se odpeljali globoko v kansaško prerijo. Tam, sredi ničesar, je stalo nekaj tipijev, kjer se je odvijal sveti obred. Sonce je že zahajalo in obred naj bi se kmalu začel. Toda, preden smo se lahko pridružili obredu, so nas morali sprejeti ostali udeleženci, ki so bili vsi Indijanci. Morali smo iti skozi težak proces, ki je spominjal na dramatično srečanje nasprotujočih si skupin.

 

Z velikim čustvenim nabojem so domorodci izpostavili bolečo zgodovino invazije in zavzetja Severne Amerike belih vsiljivcev – genocid Indijancev, posilstva nad njihovimi ženami, razlastitev njihove zemlje, nesmiseln pomor bizonov in mnoga druga grozodejstva. Po nekaj urni dramatični izmenjavi mnenj, so se čustva počasi umirila in drug za drugim so nas Indijanci sprejeli k njihovemu obredu. Nazadnje je ostal samo še eden, ki se je hudo upiral naši prisotnosti – visok, temen in trmast človek. Njegovo sovraštvo do belcev je bilo velikansko.

 

Preden je končno, vendar nerad privolil, da se lahko priključimo skupini so ga njegovi sovaščani dolgo časa pregovarjali, saj so bili nesrečni zaradi dodatnega odloga obreda. Končno je bilo vse pripravljeno, vsaj na površini in smo se zbrali v velikem tipiju. Zakurili smo ogenj in sveti ritual se je začel. Zaužili smo posušeni pejotl in si podajali pejotl in boben. Po indijanski navadi je tisti, ki je prejel pejotl in boben lahko zapel pesem ali povedal nekaj osebnega; bila pa je tudi možnost preskoka.

 

Mrki mož, ki se je tako upiral našemu prisostvovanju je sedel prav nasproti mene, naslonjen na podporni drog tipija. Izžareval je jezo in sovraštvo in vsem je bilo jasno, da se kuja. Medtem, ko so vsi ostali z vsem srcem prisostvovali obredu je on ostal ločen in odmaknjen. Vsakič, ko sta pejotl in boben naredila krog in prišla do njega ju je zelo jezno zavrnil in podal naprej. Moja percepcija okolja je bila izjemno občutljiva zaradi vpliva pejotla. Ta mož je postal boleča točka v mojem svetu in pogled nanj je bil vedno bolj nemogoč. Zdelo se mi je, da njegovo sovraštvo sije iz njegovih oči kot dva svetla laserska žarka, ki me požirata in napolnjujeta celoten tipi. To odklonilno držo mu je uspelo zadržati skozi ves obred.

 

Prišlo je jutro in kmalu po sončnem vzhodu smo si podali pejotl in boben še zadnjič. To je bila priložnost, da vsak pove še nekaj zaključnih besed o svoji izkušnji in vtisih te noči. Govor Walterja Houstona Clarka je bil izjemno dolg in zelo čustven. Izrazil je globoko hvaležnost zaradi velikodušnosti naših Indijancev, ki so delili z nami ta čudoviti obred. Walter je še posebej poudaril dejstvo, da so nas sprejeli kljub vsemu kar smo jim mi naredili – zasedli in ukradli njihovo zemljo, pobili njihove ljudi, posilili njihove ženske in poklali bizone. V neki točki svojega govora se je skliceval name – ne spomnim se več v katerem kontekstu – kot: „Stan, ki je daleč od svoje domovine Češkoslovaške.“

 

Takoj, ko je Walter izrekel besedo Češkoslovaška, je mož, ki je vso noč nasprotoval naši prisotnosti, nenadoma postal čudno vznemirjen. Vstal je, stekel preko tipija in se pred mano vrgel na zemljo. Jokajoč in ihteč je skril glavo v moje naročje. Šele po približno dvajsetih minutah se je umiril, se vrnil na svoje mesto in bil sposoben govoriti. Razložil je, da nas je večer pred obredom videl le kot „bledoličneže“ in tako avtomatično sovražnike Indijancev. Po tem pa, ko je slišal Walterjevo pripombo je spoznal, da jaz, ki sem čehoslovaškega porekla nimam nobene krivde pri tragediji teh ljudi. Čehi vsekakor niso bili znani kot jezdeci Divjega Zahoda. Torej me je neopravičeno sovražil skozi ves obred.

Mož je bil videti obupan in počenega srca. Po začetni izjavi je sledil dolg molk, med katerim je šel skozi močan notranji boj. Jasno je bilo, da prihaja še več. Končno je bil sposoben, da nam je zaupal še preostali del zgodbe. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v ameriške letalske sile in je sodeloval v dokaj kapricioznem in nepotrebnem ameriškem napadu na češko mesto Pilsen, le nekaj dni pred zaključkom vojne. Pilsen je bil takrat svetovno znan po pivu in avtomobilski tovarni Škoda. Ne samo, da je bilo njegovo sovraštvo do mene neupravičeno, najini vlogi sta bili dejansko ravno obrnjeni; on je bil storilec in jaz žrtev. On je zasedel mojo deželo in pobijal moje ljudi. To je bilo več kot je lahko prenesel. Prišel je nazaj do mene, me objemal in me prosil odpuščanja.

 

Ko sem ga potolažil, da do njega ne gojim nobenih sovražnih čustev, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Šel je do mojih prijateljev iz Baltimora, ki so bili vsi Američani, se opravičil za svoje vedenje pred in med obredom, jih objel in prosil odpuščanja. Dejal je, da ga je ta dogodek prepričal, da za svet ni nobenega upanja, če bomo v sebi še naprej nosili sovraštvo zaradi dejanj storjenih našim prednikom. In spoznal je, da je napačno delati posplošene sodbe o rasah, nacijah ali kulturnih skupinah. Ljudi naj bi sodili po tem kaj so in ne po tem kateri skupini ljudi pripadajo.

 

Njegov govor je bilo vredno nadaljevanje slavnega pisma, ki so ga kasneje pripisali poglavarju Seattlu v katerem je nagovoril evropejske koloniste. Mož je zaključil z naslednjimi besedami: „Vi niste moji sovražniki; vi ste moji bratje in sestre. Ničesar niste storili meni ali mojim ljudem. Vse to se je zgodilo davno v preteklosti v življenjih naših prednikov. In takrat sem pravzaprav bil mogoče na drugi strani. Vsi smo otroci Velikega Duha; vsi pripadamo Materi Zemlji. Naš planet je v velikih težavah in če bomo še naprej pestovali stare zamere in ne bomo delovali skupaj, bomo vsi umrli.“

 

Do takrat so bili že skoraj vsi v solzah. Vsi smo čutili globoko povezanost in pripadnost človeški družini. Ko se je sonce počasi dvigalo po nebu smo sedli k obrednemu zajtrku. Jedli smo hrano, ki je bila skozi ves obred v središču tipija in je bila skozi ta obred posvečena. Potem smo se dolgo objemali, in le neradi smo se ločili in odšli proti domu. S seboj smo vzeli spomin na to neprecenljivo lekcijo o rešitvi medrasnih in mednacionalnih sporov, ki bo nedvomno ostala živ v našem spominu do konca naših življenj. Za me ta nenavadna sinhronost, ki sem jo doživel v spremenjenem stanju zavesti podpihuje upanje, da se nekoč v prihodnosti lahko dogodi podobno zdravljenje na vsem svetu, v veliki razsežnosti.

 

 

Modra misel

„Nihče ne postane razsvetljen s predstavljanjem in iskanjem božje luči, temveč z osvetlitvijo svojih temnih kotov!“

C.G. Jung

 
  nameni, cilji | zanimivo | pogosta vprašanja | novičarska lista | slovar izrazov  
 
  OSTANIMO POVEZANI     |  2010 © Most-si d.o.o. Vse pravice pridržane KAZALO STRANI | AVTORJI