english  
domov o nas novice kontakt novičarska lista
 
  Domov  /  Zanimivo  /  Spirala življenja
   
 
 
Pot k sebi (9)
Nevrovadba
Transhipno (8)
Spirala življenja (8)
Prosto potapljanje kot meditacija (3)
Zanimivo - Spirala življenja

Doživetje Holotropnega dihanja

Spomnim se izničujoče in nato odrešujoče delavnice Holotropnega dihanja na čudoviti pečini francoske riviere. Tam sem se s pomočjo Holotropnega dihanja dotaknila svoje globoke rane. Rane, ki sem jo tako dobro skrivala, da se niti najmanj nisem zavedala, da sploh obstaja. Prepričana sem bila celo v nasprotno, da sem samozavestno bitje, ki se ima zelo rado in ljubi tudi druge...


V tej triurni delavnici pa sem spoznala, da me vodi, v večini mojih življenjskih odločitev, občutek manjvrednosti oziroma totalne ničvrednosti in želja po kančku zunanjega odobravanja in sprejemanja okolice. Postalo mi je jasno, da na primer, da tekmujem v prostem potapljanju samo zaradi te potrebe „biti sprejeta“ in da moja samozavest izhaja izključno samo iz mojih zmag in samopotrjevanja na tekmovanjih...

Po tem triurnem samo-raziskovanju in soočanju s to črno senco, ki je upravlja moje življenje, sem vse popoldne, večer, noč in še naslednji dan ostala v tem groznem, brezizhodnem zavedanju in razpoloženju – brez mask, brez ščitov, brez maskirnih pokrival... Skratka najtemnejša noč duše. Počutila sem se, kot da sem se jaz kot oseba, ki se je gradila 36 let sesula v prah – ničesar več ni bilo, vse je izgubilo smisel. Počutila sem se kot naga, izpostavljena pogledom vseh, ki sedaj točno vidijo mojo ničevost in ničevost, plehkost in zlaganost vseh mojih dejanj – popolni sram. Nikomur nisem več mogla pogledati v oči.

Brez mask niti nisem več vedela kaj naj počnem, kako naj nadaljujem svoje življenje. V tej luči spoznanja, da vse počnem zaradi občutka ničvrednosti je popolnoma izničilo vrednost vseh mojih dejanj in prizadevanj.


V treh urah se je sesulo vse moje zlagano življenje – spoznanje o tem je bilo zastrašujoče, pretežko za nosit. Zvečer, ko smo se zbrali na običajnem deljenju svojih izkušenj, sem sicer sedla v krog, vendar sem vsem obrnila hrbet in čakala, da mine – samo tako sem lahko sploh lahko ostala v prostoru z drugimi. Enostavno nisem bila sposobna izreči kaj sem doživela – moj sram in občutek izničenja je bil prevelik. Poleg tega sem imela občutek, da tako ali tako vsi vedo za kaj gre, da so me spregledali.


Praznina, ki je nastala je bila celo tako velika, da niti nisem bila več sposobna igrati vloge žrtve in se vsaj razjokati sama nad sabo. Tu ni bilo več ničesar, kot že nikoli prej ni zares bilo. Pametna, samozavestna, simpatična, uspešna punčara se je razsula v nič, razblinila kot milni mehurček, počila kot prenapihnjen balon. Vse je bila samo krinka in prekrivanje zavedanja totalne ničevosti. Ego je bil v treh urah popolnoma izbrisan.


Naslednje dihanje, na srečo že naslednje popoldne, v katerem sem bila zopet na vrsti, da povabim notranjega zdravilca, da prinese na površje tisto kar trenutno potrebujem, sem na racionalnem nivoju pričakovala z nemalo strahu in celo odporom, vendar sem se na nekem drugem nivoju točno zavedala, da prinaša to dihanje rešitev, oziroma odrešitev. In res je bil proces skozi katerega sem šla v tem dihanju zares prava odrešitev peklenskih muk prejšnjega dneva. Ves čas procesa sem bila brez glave in občutek je bil enkraten. Bila sem polna moči – živalske, na trenutek surove, brezkompromisne moške moči, nato spet popolne, brez sodb, opredelitev, čustveno popolnoma nevtralno in hkrati moč sposobna neskončnega sočutja, ljubezni na eni strani in popolnega uničenja na drugi strani. Tako sem bila nekaj časa brezglavi jezdec, brezglavi minotaver, brezglava jaz in okoli mene se je vila ogromna kača, ki mi je nekaj šepetala v uho. Kaj točno sem pozabila že takoj po dihanju, vendar je bilo med dihanjem polno smisla. Čez nekaj časa sem opazila, da je telo kače sestavljeno iz glav, ki mi vse hkrati šepetajo zgodbe. Bile so glave, karakterji v različnih čustvenih stanjih. Stala sem sredi tega, brezglava, bleščeča, kot čista moč.


Po zaključku „dihanja“ sem dojela, da je grozni občutek ničvrednosti odpihnilo – ostala je samo notranja moč. Prvič v življenju sem se zavedala koliko psihične, pa tudi fizične energije je ujete v občutkih kot je ničvrednost. Zapor si zgradimo sami. Zapor strahu, sramu, občutkov manjvrednosti, zamer...


Po teh treh urah občutenja sebe, kot čiste moči, risanju mandale in po pogovoru z mojo „varuško“ - Markom , sva skupaj odšla pod pečine na ogromne balvane, ki so se kdove kdaj že odkrušili. Rahlo je rosilo in morje deset metrov pod menoj je bilo razbesnjeno. Stala sem na visokem balvanu in se počutila popolnoma lahko, svobodno, polno notranjega miru, sposobna sprejemati svet okoli sebe in sebe takšno kot sem. Občutek je bil neverjeten, še nikoli prej v življenju se nisem počutila tako. Jasno mi je bilo, da si življenje krojim sama. Točno sem se zavedala kako so me občutki strahu in ničvrednosti držali v nenehnem krogu ničevosti in da sem popolnoma svobodno bitje, ki se v vsakem trenutku lahko odloči za karkoli in popolnoma odgovorno bitje za vse kar „se mi dogaja“. S tega stališča je vse enako pomembno oziroma nepomembno – važno je aktivno, zavestno in polno (so)delovati. In vedela se: življenje je dar in je čudovito.


Bila sem odrešena in popolnoma svobodna, samo tako lahko opišem občutek na tem balvanu sredi penečega morja, ki je pelo z menoj v svojem ritmu in mi še dodatno dajalo moč, moč spoznanja.


Seveda vojna s tem še ni bila končana, šele začela se je. Občutek odrešitve je sčasoma postal le lep spomin, ki ga le tu in tam zopet uzrem in podoživim. Stari strahovi se vračajo, zdaj eden, zdaj drugi. Vendar jih sedaj lahko slej ko prej prepoznam in tudi razblinim. Jasno mi je: vojna bo trajala še dolgo, mogoče do konca mojega življenja, vendar ravno to daje mojemu življenju smisel in poslanstvo. To iskanje in spoznavanje, ter dojemanje neskončne zapletenosti, prepletenosti in lepote življenja. Plast za plastjo se odkrivajo nova spoznanja, nove radosti... Vidim svoje strahove, šibkosti in zaupam v rešitve, zaupam sebi in zaupam življenju.


Mojca Studen, transpersonalna hipnoterapevtka, univ.dipl. ing., C.C.Ht, NLP

Modra misel

Teles ni mogoče
izdelovati,
a telesnost
se da čutiti.

Duš ni mogoče
popravljati
a psiho
se da zbuditi.

Duha ni mogoče
proizvajati,
a duhovnost
se da zbuditi.

Elizabeth S. Lukas

 
  nameni, cilji | zanimivo | pogosta vprašanja | novičarska lista | slovar izrazov  
 
  OSTANIMO POVEZANI     |  2010 © Most-si d.o.o. Vse pravice pridržane KAZALO STRANI | AVTORJI