english  
domov o nas novice kontakt novičarska lista
 
  Domov  /  Zanimivo  /  Spirala življenja
   
 
 
Pot k sebi (9)
Nevrovadba
Transhipno (8)
Spirala življenja (8)
Prosto potapljanje kot meditacija (3)
Zanimivo - Spirala življenja

2012 in človeška usoda Konec sveta ali revolucija zavesti? 2. del
Nazaj k prvemu delu...

Naprej na 3. del

Avtor: dr. Stanislav Grof

Arhetipi se izražajo preko individualne duševnosti in njenih globljih procesov, vendar njihov izvor ni v možganih in niso produkt delovanja možganov. Arhetipi so nad individualno psiho in delujejo kot njen vladajoči princip. V holotropnih stanjih zavesti lahko izkusimo arhetipski svet na povsem prepričljiv in neposreden način, enako kot se nam predstavlja materialni svet v normalni zavesti. Jung je vpeljal izraz imaginalni, s katerim ločimo transpersonalna doživetja arhetipskih akterjev in področij od namišljenih produktov individualne fantazije.

 

Francoskega učenjak,a filozofa in mistika Henrija Corbina, ki je prvi uporabil termin mundis imaginalis, je s tem v zvezi navdihnil študij islamske mistične literature (Corbin 2000). Islamski teozofi so imenovali imaginalni svet, kjer ima vse iz senzornega sveta svojo analogijo: „alm a mithal“ ali „osma klima“, da so jo razlikovali od „sedmih klim“, ki so področja tradicionalne islamske geografije. Imaginalni svet vsebuje podaljške, dimenzije, oblike in barve, vendar te niso zaznavne našim čutom kot če bi imeli lastnosti fizičnih objektov. Vendar pa je to področje v vseh pogledih popolnoma ontološko resnično in dovzetno za sporazumne potrditve s strani drugih ljudi, enako kot materialni svet, ki ga dojemamo skozi naša čutila.

 

Arhetipi so brezčasna esenca, vesoljni organizacijski principi, ki se tudi lahko manifestirajo kot mitične personifikacije ali specifična božanstva različnih kultur.

Akterji mitologije Majev – Hunahpu, Xbalanque, njun oče Edini Hunahpu, Sedem Ara, Quetzalcoatl (Kukulcan), in drugi – kot tudi tisti iz drugih kultur so torej ontološko resnični in jih lahko kot takšne direktno sprejmejo posamezniki, skozi izkušnjo holotropnih stanj zavesti. Kot je pokazal John Major Jenkins; Giorgio de Santillana in Herta von Dechend sta doprinesla k razumevanju arhetipov še eno pomembno dimenzijo, ki je relevantna za prerokbo Majev. V svoji knjigi Hamlet`s Mill opisujeta globoko povezavo med miti in astronomskimi procesi (de Santillana and Dechend 1969).

 

Po mnogih letih sistematičnega študij mitologij različnih kultur je Joseph Campbell objavil v letu 1948 svojo prelomno knjigo Heroj s tisočerimi obrazi, ki je v naslednjih desetletjih globoko vplivala na raziskave in razumevanja na tem področju. Skozi analizo širokega spektra mitov iz različnih koncev sveta, je Campbell ugotovil, da vsi vsebujejo variacijo ene same univerzalne arhetipske formule, ki jo je poimenoval monomit (monomyth). To je bila zgodba o heroju, ženski ali moškem, ki zapusti njen ali njegov dom ali je na silo odtrgan iz njega preko zunanjih okoliščin in se po fantastičnih pustolovščinah in mukah, ki kulminirajo v psihoduovni smrti in ponovnem rojstvu, vrne nazaj v svojo izvorno okolje, vendar popolnoma spremenjen – kot razsvetljeno in definirano bitje, kot zdravilec, videc ali velik duhovni učitelj.

Osnovna formula za herojsko potovanje se, po Campbellovih besedah, lahko povzame takole: „ Junak se poda na podvige iz običajnega sveta v področje nadnaravnih čudes; sreča se s čudežnimi silami in si pribori odločilno zmago; junak se vrneiz te ga čudežnega popotovanja z močjo, da podeli darove s soljudmi.“ Radovedni in prodorni razum Campbella pa se ne zadovolji s preprostim prepoznavanjem univerzalnost tega mita v času in prostoru. Njegova radovednost ga je odpeljal v vprašanj, kaj zakaj je ta mit tako univerzalen. Zakaj tema junaškega potovanje preveva kulture vseh časov in držav, tudi če se razlikujejo v vseh drugih aspektih?

 

Odgovor Campbella je preprostost in neizprosno logičen, kot je vsak briljantni uvid: monomit junaškega potovanja je osnovni načrt transformativne krize, ki jo lahko izkušajo vsi ljudje, ko se globoke vsebina nezavednega pojavijo v zavesti. Herojeva pot opisuje nič manj kot izkustvena področja, ki jih posameznik mora prečkala v času globoke preobrazbe. Zgodba majevskih dvojčkov je klasični primer Campbellovega herojskega potovanja. Spada v široko paleto arhetipski motivov, ki jih lahko lahko izkušamo skozi holotropna stanja.

 

Upam, da zgornja razmišljanja v zadostni meri odgovorijo na prvo vprašanje: „ Kako so lahko starodavni Maji dva tisoč let nazaj odkrili nekaj kar naj bi bilo relevantno za človeštvo v enaindvajsetem stoletju?“ Tema Josepha Campbella o herojskem potovanju, nas pripelje do drugega vprašanja: „Če se prerokba Majev ne nanaša na konec sveta in fizično uničenje človeštva, temveč na globoko psihično in duhovno smrt in ponovno rojstvo, ki primerjalno ustreza tistemu kar je Campbell opisal na individualni ravni, ali obstajajo kakršnikoli pokazatelji, da je takšna notranja transformacija sploh mogoča ali da se celo že dogaja?“

 

Moj pristop na to vprašanje je osnovan ne samo na opazovanjih izkušenj tisočerih posameznikov v holotropnih stanjih zavesti – psihedeličnih terapijah, Holotropnem dihanju in spontanih psiho-duhovnih krizah (spiritual emergencies) – ampak tudi na širokih osebnih izkušnjah v teh stanjih. Rad bi začel to razpravo z zgodbo iz ene od mojih psihedeličnih terapij. Prav ta terapija mi je omogočila globok vpogled v arhetip Apokalipse, motiv ki se le redko pokaže v holotropnih stanjih zavesti, vendar pa je zelo pomemben za temo naše konference.

 

Približno petdeset minut po začetku terapije, sem začutil močno aktivacijo v spodnjem delu telesa. Medenica je vibrirala zaradi velike količine energije, ki se je sproščala v ekstatičnih sunkih. Na neki točki me je ta tekoča energija potegnila s seboj v opojni blaznosti v vrteči se kozmični vrtinec ustvarjanja in destrukcije.

 

V centru tega pošastnega hurikana prvobitnih sil so bili štiri velikanske, herkulske figure, ki so izvajale, tako se je zdelo, vrhovni kozmični ples s sabljami. Ti štirje plesalci so imeli močne mongolske poteze, z močnimi izstopajočimi ličnicami, poševnimi očmi in na čisto pobritimi glavami, ki so jih krasili dolgi čopi. Vrteči se okoli sebe v tem norem plesu, so vihteli velika orožja, ki so imeli obliko kos ali hanžarjev v obliki črke L; vse to se je skombiniralo v hitro vrtečo se svastiko.

 

Intuitivno sem razumel, da je ta monumentalna arhetipska scena povezana z začetkom procesa stvaritve in istočasno z zadnjo fazo duhovnega potovanja. V procesu ustvarjanja vesolja (v gibanju iz prvotne enosti v svet pluralnosti) so rezila handžarejv predstavljala silo, ki deli in fragmentira enotno polje kozmične zavesti in ustvarjalne energije v neskončno individualnih enot. V povezavi z duhovnim potovanjem, so predstavljala stopnjo na kateri iskalčeva zavest preseže ločenost in polarnost in doseže stanje prvotne nediferenciirane enosti. Smer tega procesa, se je zdelo, je povezana z desno– ali levo-sučnim vrtenjem rezil. Projicirano na materialni svet je ta arhetipski motiv bil povezan z rastjo in razvojem (oplojeno jajce ali seme, ki postaja organizem) oziroma uničenjem oblik (vojne, naravne katastrofe, razpad).

 

Izkušnja se je odprla v nezamisljivo panoramo prikazov uničenja. V tej viziji so bile naravne katastrofe, kot so izbruhi vulkanov, potresi, padajoči meteorji, gozdni požari, poplave in plimski valovi, kombinirani s podobami gorečih mest, podirajočih se ulic visokih stavb, masovnimi smrtmi in strahotami vojne. Na čelu tega popolnega uničenja so bile štiri arhetipske podobe temačnih jezdecev, ki simbolizirajo konec sveta. Spoznal sem, da so to Štirje jezdeci Apokaliopse (kuga, vojna, lakota in smrt). Neprestane vibracije moje medenice so se sedaj sinhronizirale z gibanjem te grozne ježe in pridružil sem se temu plesu, postal sem eden njih, oziroma vsi štirje naenkrat – svojo identiteto sem pustil nekje zadaj.

 

Nenadoma se je prizor hitro spremenil in imel sem vizijo iz jame v Platonovi Republiki. V tem delu je Platon opisal skupino ljudi, ki žive pripeti celo svoje življenje v jami in so obrnjeni proti prazni steni. Opazujejo sence stvari, ki gredo mimo pred jamo. Po Platonu so sence najbližje kar se ti jetniki lahko približajo realnosti. Razsvetljeni filozof je kot takšen jetnik, ki pa je osvobojen te iluzije in razume, da so sence na steni le iluzije, ker sedaj lahko zaznava prave oblike realnosti, namasto bledih senc, ki jih vidijo ostali jetniki. Temu je sledilo globoko in prepričljivo prepričanje, da materialni svet našega vsakdana ni narejen iz „reči“, temveč je stvarjenje kozmične inteligence, skozi neskončno kompleksno in zapleteno orkestracijo izkušenj. To je božanska igra, ki jo hindujci imenujejo lila, ki jo ustvarja kozmična iluzija maja.

 

Zadnja velika scena te terapije je bil slikovit dramski oder, na katerem se je odvijala parada poosebljenih univerzalnih principov, arhetipov – kozmičnih igralcev, ki so skozi kompleksno igro, ustvarjali iluzijo pojavnega sveta. Bili so spremenljive poosebitve z mnogimi vidiki, nivoji in dimenzijami pomenov, ki so nenehno spreminjali svoje oblike v izjemno zapletenih holografskih interpretacijah, ko sem jih opazoval. Vsak od njih, se je zdelo, predstavlja istočasno bistvo njegove ali njene funkcije in vse konkretne manifestacije tega elementa v materialnem svetu. Tu je bila Maja, skrivnostni eterični princip, ki simbolizira svet iluzije; Anima, poosebljenje večne Ženske; poosebljenje principa Marsa, kot boga vojne in agresije; Ljubimca, ki sta predstavljala vse drame spolnosti in romanc skozi tisočletja; kraljevska figura Vladarja; zamaknjenega Hermita; izmikajočega se Sleparja; in še mnogi drugi. Ko so hodili čez oder, so se priklonili v moji smeri, kot da bi pričakovali odobravanje za zvezdniško predstavo v božanski igri vesolja.

 

To doživetje mi je prineslo globoko razumevanje pomena arhetipskega motiva Apokalipse. Nenadoma se mi je zdelo globoko napačno, da jo povezujemo le s fizičnim izničenjem sveta. Vsekakor je mogoče, da se bo Apokalipsa v prihodnosti odvila na planetarni ravni, kot dogodek, ki je potencial vseh arhetipov. Mnogo je primerov situacije v katerih arhetipski motivi in energije predrejo skozi meje, ki običajno ločujejo arhetipske domene od materialnega sveta in oblikujejo zgodovino. Ogromni asteroid, ki je pred 65 milijoni let pobil dinozavre, vojne vseh dob, križanje Jezusa, srednjeveški čarovniški sabat, ples mrtvih, nacistična koncentracijska taborišča in Hirošima so le nekateri najpomembnejši primeri. Toda primarna pomembnost arhetipa Apokalipse je, da deluje kot pomemben mejnik duhovnega potovanja. Pojavi se v zavesti iskalca/iskalke takrat, ko spozna iluzorno naravo materialnega sveta. Ko vesolje razodene svoje bistvo kot navidezno realnost, kot kozmično igro zavesti, je v zavesti posameznika materialni svet uničen. To je tudi eden možnih pomenov „konec sveta“, kot je zapisan v prerokbi Majev.

Modra misel

Kako nekdo sprejme svojo usodo in vse trplenje, ki ga njegova usoda zajema, način kako nosi svoj križ, daje človeku veliko možnost - celo v najtežjih okoliščinah - da da svolemu življenju globlji pomen.

Viktor E. Frankl

 
  nameni, cilji | zanimivo | pogosta vprašanja | novičarska lista | slovar izrazov  
 
  OSTANIMO POVEZANI     |  2010 © Most-si d.o.o. Vse pravice pridržane KAZALO STRANI | AVTORJI