Nazaj na uvod

Nazaj na 1. del

Naprej na 3. del


"Sposobnost, prenesti tavajjočo zavest nazaj, znova in znoava je resnična presoja karakterja in volje. Nihče nima nadzoa nad seboj, če te sposobnosti nima. In izobraževanje, ki bi izboljšalo to sposobnoat, bi bilo učenje skozi odličnost." William James





























































Nazaj na uvod

Nazaj na 1. del

Naprej na 3. del

Naprej na 4. del

Naprej na 5. del

Naprej na 6. del






Uvod

Transkript: Lepo pozdravljeni vsi skupaj, danes je naše drugo srečanje in danes bomo zajadrali že globoko v meditativne prakse in tehnike. Pogledali si bomo čuječnost in kultiviranje pozornosti. Vmes bo še nekaj pojasnil, na katerih področjih nam meditacija lahko pomaga in koristi, ter kako meditacija pomaga k večji funkcionalnosti naših možganov, ter celotnega nevrohormonalnega sistema.

V prvem srečanju smo govorili o tem kaj meditacija in meditacijska zavest sploh sta. Meditacijska zavest je posebna oblika zavedanja, naravna prisotnost v trenutku, ki jo v Zenu imenujemo tudi pristnost, ko smo sposobni biti popolnoma prisotni v tukaj in zdaj. Je prosto plavajoče zavedanje v trenutku, brez nepotrebnih idej ali ideologij. Da lahko dosežemo to stanje zavedanja je potrebno, da razvijamo določene veščine, do katerih nam med drugim pomagajo različne meditacijske prakse kot sta na primer razvijanje čuječnosti in prakticiranje različnih oblik kultiviranja osrediščene pozornosti na ta ali oni objekt. V te teme se bomo poglobili v tem delu tečaja.



3 N-i: Namen, Namera in Način

NAMEN: vezan na predstavo o cilju

NAMERA: naravnanost, motivacijsko stanje, prioriteta

NAČIN: Kako meditiram?

Hipnoza: moj mentor meditacije

Tu bomo preko kratke hipnoze razvili mentorja meditacije, ki nam lahko pomaga razvijati in ohranjati meditativno prakso in nas odpira in podpira v lastni intuitivnosti.

ČUJEČNOST



Izvor in namen:

• Čuječnost (angleško mindfulness) izhaja iz budističnih praks, a je postala priljubljena tudi v sodobni psihologiji in zahodnih duhovnih praksah. Temelji na budističnem konceptu "sati" (zavedanje, pozornost). Medtem ko ima korenine v budizmu, se je razvila tudi kot sekularna praksa v sodobnem svetu, zlasti v kontekstu psiholoških in terapevtskih praks.
• Namen čuječnosti je razviti nenehno zavedanje trenutka v vsakdanjem življenju. Gre za razvijanje sposobnosti, da se zavestno zavedamo svojih misli, čustev, telesnih občutkov in zunanjega okolja, ne da bi se izgubili v njih ali jih obsojali. Namen je razviti zavedanje trenutka in bolj polno izkusiti življenje, pogosto z zmanjševanjem stresa in izboljšanjem mentalnega zdravja.  Lahko se prakticira v formalnih meditacijah ali kot del vsakodnevnih dejavnosti. Gre za bolj splošen pristop k zavedanju, ki ga lahko uporabimo v katerikoli situaciji.

Tehnika:

• Čuječnost se lahko prakticira kjerkoli in kadarkoli, ne samo v formalnih meditacijskih praksah. Lahko gre za preprosto zavedanje dihanja, hoja z zavestno pozornostjo, uživanje v hrani z zavedanjem njenih okusov in teksture, ali pa zavedanje lastnih misli in čustev brez navezanosti.
• Pomemben vidik čuječnosti je nenavezana pozornost, kjer posameznik opazuje svoje izkušnje, ne da bi jih skušal spremeniti ali jim ubežati.

Osredotočenost:

• Čuječnost je bolj splošen pristop k zavedanju in je lahko vključen v različne dejavnosti. Poudarek je na popolni prisotnosti in zavedanju trenutka, ne glede na to, kaj se dogaja. Čuječnost se uporablja tako v terapevtskih okoljih (na primer kot del kognitivne terapije na osnovi čuječnosti, MBCT) kot tudi v vsakdanjem življenju za zmanjševanje stresa in izboljšanje splošnega počutja.

V osnovi čuječnost pomeni biti popolnoma prisoten v trenutku, zavedati se svojih misli, občutkov in okoliščin, brez sodb ali želje po spreminjanju trenutnega stanja, kar se sliši zelo enostavno, vendar ni tako lahko doseči in ohranjati to stanje zavedanja. Zato se najprej podajmo v spoznavanje osnovnih konceptov, ki nam lahko olajšajo razumevanje, pa tudi samo prakso čuječnosti.: 

 - Koncepti shizen (naravna spontanost),

- tathata (takšnost) in celovitost, ki jo izraža

- mreža Indra iz Huayan doktrine, opisani spodaj, so tesno povezani s prakso čuječnosti.

1. Shizen in čuječnost:

Shizen predstavlja naravno spontanost in avtentičnost, kar je bistveno za prakso čuječnosti. V čuječnosti se učimo sprejemati trenutek takšen, kot je, brez želje po nadzoru ali manipulaciji. Ta naravna spontanost pomeni, da dovolimo življenju, da teče brez vmešavanja ega ali misli, ki bi želele nadzorovati ali ocenjevati izkušnje. Tako kot shizen, tudi čuječnost spodbuja življenje v trenutku, kjer se misli in dejanja harmonično prilagajajo toku življenja.

2. Tathata in čuječnost:

Tathata, ali "takšnost", pomeni prepoznavanje resničnosti, kakršna je, brez poskusov kategorizacije ali sodbe. V čuječnosti je to ključno, saj gre za zavedanje trenutka brez obremenjenosti z intelektualizacijo ali abstraktnimi pojmi. Čuječnost nas uči, da prepoznamo in sprejmemo vse, kar se pojavi v naši zavesti, kot del naravnega toka življenja, ne da bi se ujeti v sodbe ali interpretacije.

3. Mreža Indra in čuječnost:

Mreža Indra predstavlja idejo medsebojne povezanosti vsega v vesolju. Vsaka stvar v vesolju je soodvisna in povezana z vsemi drugimi stvarmi. V kontekstu čuječnosti to pomeni, da je vsaka izkušnja, misel ali občutek del širše celote, ki jo sprejemamo z odprtostjo in brez ločevanja na "jaz" in "drugi". Čuječnost poudarja to medsebojno povezanost s tem, da nas spodbuja k sprejemanju trenutka kot celote, kjer je vsak del izkušnje pomemben in povezan z drugimi.

4. Čuječnost kot praksa notranje svobode:

Vse te koncepte povezuje praksa čuječnosti kot pot k notranji svobodi. Čuječnost omogoča, da se osvobodimo identificiranja z egoističnimi mislimi in sebstvom, kar je tudi bistvo shizen in tathata. Namesto da bi se ujemali v miselne vzorce, ki temeljijo na preteklih izkušnjah ali prihodnjih pričakovanjih, nas čuječnost vrača k zavedanju trenutka, kjer lahko resnično izkusimo življenje brez notranjih konfliktov.

Čuječnost je torej praksa, ki nas vodi k naravni spontanosti, sprejemanju resničnosti in prepoznavanju medsebojne povezanosti vsega, kar obstaja. S tem nas usmerja na pot k notranjemu miru, svobodi in harmoniji, kar je bistvo teh zenovskih konceptov.

Ideja o sebi nasproti shizenu

V Zen budizmu shizen, ki izhaja iz taoističnega koncepta Tzu Ran (自然) označuje življenje v skladu z naravno resničnostjo, v preprostem, neposrednem in pristnem izražanju resnice trenutka, kar vodi k notranji mirnosti in harmoniji.

V kontekstu zen prakse shizen pogosto pomeni preprosto, nevsiljeno življenje, kjer so dejanja in misli harmonično usklajeni z naravnim tokom življenja. Zen poudarja neposredno izkušnjo in intuicijo, ki se izraža v vsakodnevnih dejanjih brez pretirane refleksije ali intelektualizacije. Tako shizen v Zen budizmu pomeni tudi sprejemanje in bivanje v trenutku, brez želje po nadzoru ali spremembi naravnega toka stvari.

Pri zenovskem konceptu shizen gre tudi za to, da se posameznik osvobodi navezanosti na ego in na idejo "nadzorovanja" svojega okolja ali notranjega sveta. To omogoča stanje uma, kjer je posameznik popolnoma prisoten, odprt in se prilagaja naravnemu toku dogodkov brez odpora ali pričakovanj.

Naša ustvarjalnost, lahko pa tudi problem, ki gatu naslavljamo je moč naših misli. Misli so nepravi kognitivni sistem (interpretacija interpretacije živčnih impulzov kognitivnega sistema) - abstraktno mišljenje posplošitev in simbolno mišljenje nam omogočata konstruirati simbole stvari oziroma percepcij; konstrukcija in simbol sta ločena percepcije (objekta samega). To tudi vključuje zmožnost, da skonstruiramosimbol ali mit, idejo o nas samih (koncept sebetva), ki je ločen od našega pravega, živega kognitivnaga sistema (jastva) in bolj ali manj z njim v konfliktu.. Ta notranji konflikt, ki dojema koncept sebstva kot pravi jaz, ustvarja notranji self- proces, ki razrešuje ta notranji konflikt s tem, da ustvarja nove konflikte in s tem ohranja sebe pri "življenj". Ko na primer rečemo "jaz sem to in to..." je to pravzaprav ta self-proces, in koncept o sebi. Ker je ideja toliko bolj razumljiva (ujemljiva li čustveno sprejemljivejša) kot pa relanost, ker je abstrakcija toliko bolj stabilna kot gola dejstva, se naučimo, da se identificiramo z IDEJO o sebi, če močno poenostavim ta proces odtujevanja od Jastva. Od tu izvira subjektivni občurek sebstva, ki IMA telo, zavest in um: vzpostavi se občutek navznoter izoliranega subjekta, kise mu izkušnje NEHOTENO dogajajo.

S karkterističnimi poudarki na konkretno nam na primer Zen kaže, da je "dragoceno" sebstvo le ideja, celo ideologija, uporabna in legitimna, če le uvidimo kaj v resnivci je. Po drugi strani pa je lahko katastrofalno, če se s self-procesom in konceptom o sebi identificiramo in ju jemljemo kot našo pravo naravo.

Nenaravne zadrege različnih tipov samozavedanja nastanejo, ko se zavemo konflikta oziroma kontrasta med idejo o sebi na eni strani in konkretnim občutkom sebe na drugi strani. Ko se prenehamo identificirati z idejo o sebi, vsi odnosi: subjekt - objekt, tisti, ki nasproti tistemu kar je znano, naenkrat doživijo revolucionarno spremambo. Vse postane prava odnosnost v kateri subjekt ustvarja objekt, prav toliko kot objekt ustvarja subjekt (po Maturani: "rojevanje sveta"). Zavedajoči se ni več ločen od tistega česar se zaveda; tisti, ki ima izkušnjo ni več ločen od izkušnje, vse skupaj postane participatorni dogodek "tukaj in zdaj". Posledično celotno mnenje, moderna ideologija, da je potrebno "potegniti", dobiti nekaj od življenja, da iščemo nekaj iz izkušnje, postane ABSURDNO.  Povsem jasno postane, da v konkretnem življenju nimam drugega, kot totalnost vseh stvari, ki se jih zavedam, oziroma SEM prav to.

To se ujema z Huyan doktrino: z mrežo Indra, imenovana tudi mreža diamantov, ki je metafora, ki opisuje naravo resničnosti kot neskončno in medsebojno povezano mrežo. V vsaki vozlišču te mreže se nahaja dragulj, ki odseva vse druge dragulje v mreži. To pomeni, da vsaka posamezna stvar ali pojav (dragulj) odseva in vključuje vse druge stvari in pojave, hkrati pa je vsaka stvar hkrati popolnoma ločena in individualna.

Ta metafora je namenjena izražanju ideje, da je vsaka stvar v vesolju medsebojno povezana z vsemi drugimi stvarmi na tako globoki ravni, da ni mogoče razumeti nobenega posameznega dela brez upoštevanja celote. Hkrati pa je vsaka stvar popolnoma edinstvena in popolna sama po sebi.

Huayan doktrina mreže Indra tako ponazarja idejo popolne medsebojne povezanosti in soodvisnosti vsega obstoječega v vesolju. Vse stvari in pojavi so tako neločljivo povezani, da spreminjanje enega vpliva na vse ostalo. Ta doktrina poudarja tudi koncept neoviranosti (kitajsko: 無礙, wú'ài), kar pomeni, da se različni elementi resničnosti medsebojno ne omejujejo, temveč se medsebojno podpirajo in omogočajo.

Naša psihična adaptacija na vzgojo ustvari, družbene konvencije in stereotipi pa spodbujajo fiksno idejo o sebi, jo stabilizirajo, vse dokler self-proces nezavedno in ne-zavestno igra te stereotipe in se slepo uklanja konvencijam in simbolnim vlogam, ki si jih pripiše. Bolj, ko so te vloge fiksne, hitreje gre življenje mimo, ko te ideje postanejo toge, podprte iz ene strani s spomini, in iz druge strani s hrepenenji v prihodnosti.

Uporaben koncept pri praksi čuječnosti je tathata - takšnost, ki ni niti ena , niti mnoštvo, niti enotna, niti diferenciirana. Koan:" Brez, da birekel besedo pokaži na razliko med mojimi prsti," jasno kaže, da je istost ali različnost le abstrakcija. Enako lahko rečemo za vsakršne kategorizacije konkretnega sveta - celo za "konkretno" samo. Na primer: fizično, materialno, objektivno, resnično, duhovno so ekstremno abstraktni simboli, popolnoma nomim+nalizirani samostalniki. Zares: boj, ko jih želimo definirati, bolj nesmiselni postajajo.

Kot sem že rekla v Vzhodni misli ni nič bolj cenjeno kot shizen (spontanost / iskrenost). Ker človek zveni kot počen zvon , ko razmišlja in deluje z razcepljeno zavestjo: en del, ki stoji ob strani in se vmešava v drugega, daga kontrolira, obsoja ali občuduje...

Iskrenost enotne, nerazcepljene zavesti: neiskrenost nastane iz elementarne napake pri uporabi uma. Očitno pride napaka iz ćelje (poskusa) razdeliti zavest / um proti sebi, kot nekakšna kibernetika zavesti - samo-popravljanje. Seveda je del izjemnosti človeškega uma prav v tem, da se lahko postavi zraven življenja in ga opazuje, razmišlja o njem (samorefleksira), da se zaveda svojega lastnega obstoja, da lahko kritizira in popravlja svoj lastni proces v nekakšnih povratnih zankah. Več kot je teh "povratnih zank" samo korekcije, samocenzure, manj je sicer "napak", vendar je tem večja rigidnost in nefleksibilnost v razmišljanju in čustvovanju. Tak človek, ujet v neskončno mrežo povratnih zank je močno nevrotičen, anksiozen in je podoben sistemu s preveliko nastavljeo občutljivostjo. Tak človek se tako zelo ukvarja sam s seboj in ima tako veliko nezavedne ssamo-kontrole, da je ves čas napet, trepeta in se opoteka med dvema bližnjima ekstremoma. V Zenu rečemo temu "hoditi v krogih" in samsara je prototip vseh začaranih krogov.

Če na primer želja po sigurnosti in varnosti izhaja iz strahu in občutka nevarnosti in se zavest identificira s preteklimi izkušnjami, vendar v sedanjosti ne najde ujemanja, pa vendarle vse vidi in obarva skozi lečo nevarnosti.

Ali na primer želja po biti vedno dober ali srečen, je enako ko t nastavitev termostata na točno 25stC brez intervala vklopa in izklopa. Gre torej za simultano proženje in ugašanje, torej za zelo nevrotični sistem.

Identifikacija zavesti s svojo podobo, paralizira, ker je ta podoba fiksirana v preteklosti in je končana ali pa v prihodnosti in ne pusti živeti trenutka. Če se obešamo na to podobo smo v nenehnem navzkrićju in protislovju. Zavest ne more delovati spontano, če se ne odreče, vsaj do neke mere, kontroli same sebe.

Zavestno moramo opustiti občutek zaupanja v svoje spomine in refleksije. Vendar je tudi refleksija lahko akcija tukaj in zdaj: "Ko deluješ , deluj...." " Ko premišljuješ, samo premišljuj," torej ničesar ne dodajemo.

Čuječnost: razlaga

Čuječnost je splošen izraz, ki se uporablja za opis stanja popolne prisotnosti in zavedanja trenutnega trenutka, brez presoje. V budizmu na primer, se čuječnost imenuje sati in je ključna sestavina vsake meditativne prakse.

Namen čuječnostne meditativne prakse, je osredotočanje na ohranjanje pozornosti na sedanji trenutek, na dihanje, telesne občutke, misli in čustva. Gre za treniranje uma, da ostane prisoten in zavedajoč se dogajanja, ne da bi se zapletel v sodbe ali čustvene reakcije

8 domen integracije

Za tiste, ki vas to zanima bolj podrobno si lahko preberete odlično knjigo Daniela Sigela: Mindsight.


Vaja v čuječnosti: meditacija na rozino

Preden poženete video, si najprej poiščite drobno stvar za pod zob; rozino, orešček, kos sadja ali karkoli drugega, kar ima mogoče nekoliko bolj obstojno strukturo, tako, da lahko nekaj časa žvečite, preden pogoltnete.

Čuječnost: meditacija telo

"Če opazujete, boste videli, da ima telo svojo inteligenco; zahteva veliko mere inteligence za opazovanje inteligence telesa." Krišnamurti

Dodatek: Dokazani učinki meditacije na naše možgane

Možgani stalno preklapljajo med več različnimi nevronskimi mrežami, ki služijo različnim funkcijam. Nekatere glavne nevronske mreže, ki so aktivne v možganih, vključujejo:

• Privzeta nevronska mreža (Default Mode Network - DMN) -Ta mreža je aktivna, ko so možgani v stanju počitka in niso osredotočeni na zunanji svet. Vključuje področja, ki so povezana z notranjim razmišljanjem, kot so samorefleksija, načrtovanje prihodnosti in spomin.
• Centralna izvršilna nevronska mreža (Central Executive Network - CEN) - Ta mreža je aktivna med nalogami, ki zahtevajo pozornost, delovni spomin in reševanje problemov. Vključuje področja, kot sta dorsolateralni prefrontalni korteks in posteriorni parietalni korteks.
• Salienčna nevronska mreža (Saliance neural network -SN) -Ta mreža pomaga določiti, kateri zunanji in notranji dražljaji so pomembni in zahtevajo pozornost. Vključuje anteriorni insularni korteks in anteriorni cingulatni korteks.
• Motorična nevronska mreža (Motor Network  - MN) Ta mreža je odgovorna za načrtovanje, nadzor in izvedbo prostovoljnih gibov. Vključuje motorni korteks in bazalne ganglije.
•  Limbična  nevronska mreža (Limbic Network - LN) Ta mreža je povezana z regulacijo čustev in motivacijo. Vključuje amigdalo, hipokampus in prefrontalni korteks.
• Vidna nevronska mreža (Visual Network - VN) Ta mreža je specializirana za obdelavo vizualnih informacij. Vključuje primarni in sekundarni vidni korteks v okcipitalnem režnju.

Možgani dinamično preklapljajo med temi mrežami glede na trenutno dejavnost, potrebe in okolje. Ta sposobnost omogoča možganom učinkovito obdelavo informacij in prilagajanje različnim situacijam.



Meditacijske prakse pogosto vodijo do sprememb v delovanju nevronskih mrež, ki lahko vključujejo novo delovanje ali prestrukturiranje določenih mrež. Nekatere ključne nevronske mreže, ki so prizadete, vključujejo:

• Privzeta nevronska mreža: Dolge meditacijske prakse lahko zmanjšajo pretirano delovanje DMN, ki je povezano z mind-wandering in samoreferenčnimi mislimi. Meditacija spodbuja stanje osredotočene pozornosti in zavedanja trenutnega trenutka, kar zmanjšuje aktivnost DMN. To je povezano z izboljšano sposobnostjo regulacije čustev in zmanjšanjem občutkov tesnobe in depresije.
• Salienčna nevronska mreža: Meditacija povečuje aktivnost SN, kar izboljšuje sposobnost zaznavanja in osredotočanja na pomembne dražljaje. To pomaga pri boljšem prepoznavanju in odzivanju na pomembne zunanje in notranje dogodke.
• Centralna izvršilna: Redna meditacija lahko okrepi delovanje CEN, kar izboljšuje sposobnosti za vzdrževanje pozornosti, delovni spomin in izvršilne funkcije. To je povezano z izboljšano kognitivno fleksibilnostjo in sposobnostjo reševanja problemov.
• Limbična  nevronska mreža: Dolgotrajna meditacija lahko zmanjša reaktivnost limbične mreže, zlasti amigdale, kar vodi do boljše regulacije čustev in zmanjšanja negativnih čustvenih odzivov. To je pogosto povezano z občutki miru in čustvene stabilnosti.
• Pozornostne nevronske mreže: Meditacija spodbuja aktivacijo mrež, ki so vključene v vzdrževanje osredotočene pozornosti in koncentracije. To vključuje predele, kot sta anteriorni cingulatni korteks in prefrontalni korteks.

Skupaj te spremembe v nevronskih mrežah prispevajo k izboljšani mentalni jasnosti, čustveni stabilnosti in splošnemu občutku dobrega počutja, o katerem pogosto poročajo praktikanti.

Opozorila: 

Večurna (več kot 4 ure/dan) vsakodnevna meditacija lahko negativno vpliva na delovanje velikih nevronskih mrež v možganih, vendar je verjetnost, da bi popolnoma porušila njihovo usklajeno delovanje, odvisna od več dejavnikov, vključno s posameznikovim splošnim duševnim zdravjem, načinom izvajanja meditacije in kakovostjo vodstva, ki ga prejema. Tukaj so nekateri možni učinki večurne vsakodnevne meditacije:

•  Prestrukturiranje nevronskih mrež: Dolgotrajna meditacija lahko vodi do prestrukturiranja nevronskih mrež. To vključuje spremembe v aktivaciji in povezljivosti mrež, kot so Default Mode Network (DMN), Central Executive Network (CEN) in Salience Network (SN). Čeprav so te spremembe lahko koristne in vodijo k izboljšani čustveni regulaciji in kognitivnim funkcijam, lahko v nekaterih primerih povzročijo neuravnoteženost, če niso pravilno uravnovešene.
• Prekomerna aktivacija ali inhibicija določenih mrež: Prekomerna meditacija lahko vodi do prekomerne aktivacije ali inhibicije določenih nevronskih mrež. Na primer, dolgotrajna osredotočena pozornost lahko prekomerno aktivira mreže, povezane z osredotočenostjo in pozornostjo, medtem ko zmanjša aktivnost DMN, kar lahko vodi do občutkov odtujenosti ali disociacije.
• Čustvena in kognitivna nestabilnost: Prekomerna meditacija lahko povzroči čustveno in kognitivno nestabilnost pri nekaterih posameznikih, še posebej, če nimajo ustrezne podpore ali če niso dovolj pripravljeni na intenzivne notranje izkušnje, ki se lahko pojavijo. To lahko vključuje povečano anksioznost, depresijo, težave s koncentracijo in spominom.
• Fiziološki stres: Dolgotrajna meditacija brez ustreznih prekinitev in telesne aktivnosti lahko povzroči fiziološki stres, ki lahko negativno vpliva na nevronske mreže. To lahko vključuje povečano aktivacijo simpatičnega živčnega sistema in posledične težave s spanjem, prebavo in splošno telesno zdravje.
• lSocialna izolacija: Intenzivna meditacija lahko privede do socialne izolacije, kar lahko negativno vpliva na nekatere nevronske mreže, povezane s socialno interakcijo in čustveno regulacijo. Pomanjkanje socialne podpore in interakcije lahko poslabša duševno zdravje in splošno počutje.

Čeprav ima meditacija številne dokazane koristi za zdravje in delovanje možganov, lahko pri nekaterih posameznikih povzroči tudi negativne učinke.

Pomembno je omeniti, da so ti negativni učinki redki in pogosto povezani s pretirano ali neprimerno meditacijsko prakso. Ti negativni učinki so redki, vendar jih je pomembno omeniti, zato da ste lahko pri sebi pozorni na morebitne znake pretiravanja z meditacijsko prakso. Negativni učinki vključujejo naslednje:

• Povečana anksioznost in depresija: Pri nekaterih ljudeh lahko meditacija sproži ali poslabša simptome anksioznosti in depresije. To je lahko povezano z intenzivnimi introspektivnimi izkušnjami ali razkrivanjem potlačenih spominov in čustev, kar lahko preplavi posameznika. V tem primeru je dobro, da si poiščemo ustrezno podporo za uspešno predelavo in integracijo teh vsebin. 
• Disociacija in depersonalizacija: Nekateri praktiki meditacije lahko doživijo občutke disociacije ali depersonalizacije, kjer se počutijo ločeni od svojega telesa ali okolice. To je lahko povezano z intenzivnim osredotočanjem na notranje izkušnje in zmanjšano aktivnostjo v omrežjih, povezanih s telesnim zavedanjem. To ni nujno negativna izkušnja in je lahko povezana z duhovnim napredkom, ko se ne poistovetimo več tako zelo z idejo o sebi. 
• Čustvena nestabilnost: Meditacija lahko v nekaterih primerih poveča čustveno reaktivnost ali nestabilnost, še posebej, če se posameznik ne zna ustrezno soočiti z intenzivnimi čustvenimi izkušnjami, ki se lahko pojavijo med meditacijo. Brez potrebne samo-refleksije je meditacija dokaj neuporabna, v tem primeru začnemo s psihoterapijo. 
• Motnje spanja: Pri nekaterih ljudeh lahko meditacija vpliva na vzorce spanja, kar vodi do nespečnosti ali motenj spanja. To je lahko posledica prekomerne stimulacije določenih možganskih omrežij ali nezmožnosti popolne sprostitve.
• Kognitivna disfunkcija: Čeprav meditacija običajno izboljšuje kognitivne funkcije, lahko v nekaterih primerih povzroči težave s koncentracijo in spominom, še posebej, če se prakticira na neprimeren način ali brez ustreznega vodenja.
• Intenzivni duhovni ali mistični izkušnje: Nekateri posamezniki lahko med meditacijo doživijo intenzivne duhovne ali mistične izkušnje, ki jih težko razumejo ali integriramo v vsakdanje življenje. To lahko povzroči občutek zmede ali duševne nestabilnosti. To lahko vodi tudi v duhovno krizo; tu je zelo nujno, da si poiščete ustrezno pomoč in podporo. 
• Povečana samokritičnost: Meditacija lahko pri nekaterih ljudeh poveča samokritičnost ali občutek nezadostnosti, zlasti če imajo težave pri doseganju pričakovanih meditativnih stanj ali ciljev.

Pomembno je, da se meditacija izvaja na uravnotežen način, s poudarkom na zmernosti in pravilnem vodenju. Priporočljivo je, da posamezniki, ki izvajajo večurno vsakodnevno meditacijo, to počnejo pod vodstvom izkušenega učitelja in redno preverjajo svoje duševno in fizično zdravje, oziroma si poiščejo praktikante s katerimi lahko delijo svoje meditacijske izkušnje. Pravilno uravnotežena meditacijska praksa je ključna za ohranjanje zdravega in usklajenega delovanja nevronskih mrež v možganih.

Dodatek: Vipassana

Vipassana je ena izmed najstarejših oblik meditacije, ki izhaja iz budistične tradicije. Beseda "Vipassana" v jeziku Pali pomeni "jasno videnje" ali "vpogled". Gre za tehniko meditacije, ki se osredotoča na razvoj vpogleda v resnično naravo obstoja, pri čemer posameznik pridobi globoko razumevanje lastnih misli, občutkov in zaznavanj ter narave sveta.

Izvor in namen:

1. Vipassana izhaja iz starodavne budistične tradicije in je ena izmed najstarejših tehnik meditacije, ki jo je ponovno oživil Siddhartha Gautama (Buda) pred več kot 2500 leti. Vipassana v jeziku Pali pomeni "vpogled" ali "jasno videnje".
2. Namen Vipassane je razviti globoko razumevanje lastne notranje izkušnje in resnične narave obstoja. To vključuje spoznanje o nestalnosti (anicca), nezadovoljstvu (dukkha), in ne-jazu (anatta).

Osnovna načela Vipassane

Vipassana meditacija temelji na naslednjih ključnih načelih:

1. Opazovanje lastne izkušnje: Cilj Vipassane je opazovati svoje misli, občutke, telesne občutke in dihanje brez navezanosti ali zavračanja. Meditator se nauči biti nevtralen opazovalec svoje notranje izkušnje.
2. Zavedanje trenutka: Pomemben del Vipassane je razvijanje zavedanja trenutka, kar pomeni, da posameznik zavestno spremlja vsako izkušnjo, kot se pojavi, ne da bi se izgubljal v preteklosti ali prihodnosti.
3. Nerazsodnost in nenavezanost: Meditator se uči sprejemati vse izkušnje, ne da bi jih obsojal ali navezoval nanje. To vključuje vse vrste misli, čustev in telesnih občutkov. S tem razvija stanje notranje mirnosti in ravnovesja.
4. Razumevanje narave obstoja: Vipassana pomaga meditatorju razviti razumevanje treh značilnosti obstoja: anicca (nestalnost), dukkha (nezadovoljstvo ali trpljenje) in anatta (ne-jaz). Z opazovanjem teh lastnosti v lastni izkušnji meditator postopoma razvije globlji vpogled v resnično naravo obstoja.

Praksa Vipassane

Vipassana meditacija se običajno izvaja v tišini in zahteva usmerjeno pozornost na telesne občutke, dihanje ali druge fizične in mentalne pojave. Praksa se pogosto začne z osredotočanjem na dih, nato pa se širi na opazovanje drugih telesnih občutkov in mentalnih stanj.

Tipična Vipassana meditacija vključuje naslednje korake:

1. Osredotočanje na dih: Začetek meditacije se običajno osredotoči na naravno dihanje, brez spreminjanja ritma. Meditator opazuje občutek zraka, ki vstopa in izstopa skozi nos, ali občutek dvigovanja in spuščanja trebuha.
2. Pregled telesa: Po osredotočanju na dih meditator postopoma preusmeri svojo pozornost na possamezne dele telesa in njegove manifestacije, opazuje in zavedajoč se vsakega občutka, ki se pojavi - od bolečine, srbenja, toplote, do vsakega subtilnega občutka. Namen je, da se vsi občutki sprejmejo brez navezanosti ali zavračanja.
3. Opazovanje misli in čustev: Ko meditator postane bolj vešč, začne opazovati misli in čustva, kot se pojavljajo. Pomembno je, da ne sodi ali se navezuje na misli ali čustva, ampak jih zgolj opazuje kot prehodne pojave.
4. Poglabljanje zavedanja: Z redno prakso meditator razvija globlje zavedanje in jasnost uma. S tem se začne razvijati globlji vpogled v naravo lastne izkušnje in obstoja.

Vipassana kot metoda za osebno in duhovno rast

Vipassana je močno orodje za osebno in duhovno rast, saj pomaga posamezniku razvijati zavedanje, sočutje, notranji mir in svobodo od omejujočih miselnih vzorcev. Z redno prakso lahko Vipassana vodi do globljega vpogleda v resnično naravo uma in telesa, kar vodi k trajnemu miru in osvoboditvi od trpljenja.

Vipassana meditacijo se pogosto poučuje na posebnih tečajih, ki običajno trajajo 10 dni in vključujejo intenzivno meditacijsko prakso ter tišino. Ti tečaji so zasnovani tako, da posameznikom omogočajo poglobljeno izkušnjo meditacije brez zunanjih motenj.