Read More

Skozi zgodovino so številni posamezniki in skupine potrjevali človekove vrednote, dostojanstvo in duhovne potrebe. Zavzeli so se proti ideologijam, prepričanjem in praksam, zaradi katerih so bili ljudje zgolj sredstvo za doseganje ekonomskih in političnih ciljev. Svoje sodobnike so opozorili, da je namen institucij služiti in spodbujati svobodo in moč svojih članov. V zahodni civilizaciji častimo čas in kraje, kot sta klasična Grčija, renesansa, razsvetljenstvo ... ko so tovrstne trditve smele biti izražene.

Humanistična in transpersonalna psihologija je sodoben izraz te stalne zavezanosti človečnosti in globoki empatičnosti do vsega kar človeško bitje je in do vseh njegovih še neodkritih potencialnosti. Njihuno sporočilo je odgovor na očrnitev človeškega duha, skozi beheviorizem in družbene vede. V prvi polovici dvajsetega stoletja sta v psihologiji prevladovali dve miselni šoli: biheviorizem in psihoanaliza. Nobena od teh ni priznala možnosti proučevanja vrednot, namenov, teženj in pomena kot elementov zavestnega obstoja. Čeprav so različne perspektive, kot je fenomenologija, imele nekaj omejenega vpliva, je bila splošna psihologija na splošno zajeta z mehanističnimi prepričanji biheviorizma ter biološkim redukcionizmom in determinizmom klasične psihoanalize.

Delo briljantnega Ivana Pavlova o ​​pogojenih refleksih (izvedene s strogimi laboratorijskimi kontrolami, empirično opazljivo in merljivo) je rodilo akademsko psihologijo pod vodstvom Johna Watsona, ki je dobila ime "znanost o vedenju/obnašanju" (v poznejši terminologiji Abrahama Maslowa " Prva sila "). Njen poudarek na objektivnosti je bil okrepljen z uspehom močnih metodologij, ki se uporabljajo v naravoslovju, in s filozofskimi premisleki britanskih empirikov, logičnih pozitivistov in operativcev, ki so vsi skušali uporabiti metode in vrednote fizikalnih znanosti za vprašanja človeškega vedenja. V tej nalogi je bilo doseženo dragoceno znanje (zlasti pri učenju in proučevanju čutov in zaznavanja). A če je bilo nekaj pridobljeno, se je tudi nekaj izgubilo: »Prva sila« je sistematično izključevala subjektivne podatke zavesti in veliko informacij, ki vplivajo na zapletenost človeške osebnosti in njen razvoj.

"Druga sila" je nastala iz freudovske psihoanalize in globinskih psihologij Alfreda Adlerja, Erika Eriksona, Ericha Fromma, Karen Horney, Carla GustavaJunga, Melanie Klein, Otta Ranka, Harryja Stacka Sullivana in drugih. Ti teoretiki so se osredotočili na dinamično nezavedno - globine človeške psihe, katerih vsebine, kot so zatrjevali, je treba integrirati z vsebinami zavestnega uma, da bi ustvarili zdravo človeško osebnost. Ustanovitelji globinskih psihologij so verjeli (z več različicami), da je človeško vedenje v glavnem odvisno od tega, kaj se zgodi v nezavednem umu. Torej, kakor so bihevioristi ignorirali zavest, ker so menili, da je zaradi njene bistvene zasebnosti in subjektivnosti nedostopna za znanstvene študije, so jo tudi globinski psihologi ponavadi obravnavali kot razmeroma površen izraz nezavednih nagonov.

" Predpostavka, ki je v današnji psihologiji nenavadna, je da ima subjektivno človekovo dođživljanje pomembno vrednost, ki je osnovna; da je ne glede na to, kako ga bodo označili in ocenjevali, najprej in najgloblje človeška oseba. ” Carl Rogers, 1962.

Konec petdesetih let se je začela oblikovati "tretja sila". V letih 1957 in 1958 sta na povabilo Abrahama Maslowa in Clarka Moustakasa v Detroitu potekala dva srečanja med psihologi, ki so želeli ustanoviti strokovno združenje, namenjeno bolj smiselni in bolj humanistični viziji. Razpravljali so o več temah, kot so Self, samoaktualizacija, zdravje, ustvarjalnost, notranja narava, bitje, postajanje, individualnost in pomen - za katere so verjeli, da bodo verjetno postale osrednja skrb novih pristopov k psihologiji. Leta 1961 se je pod pokroviteljstvom univerze Brandeis to gibanje uradno začelo kot Ameriško združenje za humanistično psihologijo. Prva številka časopisa za humanistično psihologijo je izšla decembra 1963 pod naslovom "Feniks".

Leta 1964 je bila v Old Saybrooku v zvezni državi Connecticut prva konferenca, zgodovinsko srečanje, ki je veliko prispevalo k določitvi značaja novega gibanja. Med udeleženci so bili psihologi, med katerimi so bili Gordon Allport, J.F.T. Bugental, Charlotte Buhler, Abraham Maslow, Rollo May, Gardner Murphy, Henry Murray in Carl Rogers ter humanisti iz drugih disciplin, kot so Jacques Barzun, Rene Dubos in Floyd Matson. Sogovorniki so se spraševali, zakaj se dve prevladujoči različici psihologije ne ukvarjata niti s človekom kot z edinstvenim bitjem niti z mnogimi resničnejšimi problemi človeškega življenja. Strinjali so se, da če bi psihologija postala več kot le ozka akademska disciplina, omejena s pristranskostmi biheviorizma, in če bi preučevala človeške lastnosti, kot so vrednote in samozavest, da bi te do sedaj spregledane lastnosti poudarila, bi lahko ponudila popolnejši koncept in izkušnjo o tem, kaj pomeni biti človek. Tako se je rodila *Tretja sila* v psihologiji.

Kmalu je bil izraz "humanistična psihologija" v splošni rabi. Odražal je veliko vrednot, ki so jih izrazili Hebrejci, Grki, renesančni Evropejci in drugi, ki so poskušali preučiti tiste lastnosti, ki so edinstvene za človeško življenje in ki omogočajo bistvene človeške pojave, kot so ljubezen, samozavest, odločnost, osebna svoboda, pohlep, sla po moči, krutost, morala, umetnost, filozofija, religija, literatura in znanost.

Abraham Maslow, Carl Rogers in Rollo May, ki so sodelovali na konferenci na Old Saybrooku, so tudi v naslednjih desetletjih ostali najbolj spoštovani intelektualni voditelji gibanja. Maslow je razvil hierarhično teorijo človeške motivacije, ki je trdila, da se lahko, ko so zagotovljene nekatere osnovne potrebe, pojavijo višji motivi za samoaktualizacijo. Rogers je uvedel terapijo, osredotočeno na človeka, ki trdi, da se notranje težnje po samoaktualizaciji lahko izražajo v terapevtskem odnosu, v katerem terapevt ponuja osebno skladnost, brezpogojno pozitivno spoštovanje in natančno empatično razumevanje. Tako sta Maslow in Rogers sprejela samoaktualizacijo kot empirično načelo in etično idejo. Njihova vizija človeške narave kot bistveno dobre je postala glavna tema gibanja "človeških potencialov", nekateri drugi humanistični psihologi pa so jo kritizirali kot neustrezen model človeške izkušnje.

Rollo May, Erich Fromm in Victor Frankl so predstavljali evropske tokove eksistencializma in fenomenologije, ki so postali vplivni v humanistični psihologiji, in poudarjali tragične vidike človeškega stanja. Njihove knjige so nudile trajno filozofsko perspektivo in prepotreben vpogled v vprašanja, ki vključujejo trajno prisotnost zla in trpljenja v svetu, naravo ustvarjalnosti, umetnosti in mitologije ter vrednost humanistike kot psiholoških virov. Humanistična psihologija je svoj vpliv širila v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen vpliv lahko razumemo s treh glavnih področij: 1) Ponudila je nov sklop vrednot za razumevanje človeške narave in človeškega stanja. 2) Ponudila je razširjen horizont raziskovalnih metod pri preučevanju človeškega vedenja. 3) Ponudila je širši nabor učinkovitejših metod v strokovni praksi psihoterapije.

Logično nadaljevanje in razvoj humanistične misli se je nadaljeval s transpersonalno psihologijo. Transpersonalno psihologijo v psihologiji imenujemo "Četrta sila"; v 1960-ih so jo začeli Abraham Maslow, Anthony Sutich in Stanislav Grof.

V resnici je transpersonalna psihologija krovni izraz, pod katerim se je razvila vrsta transpersonalnih perspektiv zaradi različnih poskusov povezovanja starodavnih modrosti s sodobnim znanjem. Vključuje na primer Jungovski tok, terapijo Jedrnega procesa, Assagiolijevo psihosintezo ..., dela s telesom, kot so Reichovsje metode, Rolfing, Feldenkraisova metoda, kraniosakralna tehnika ... eksperimentalno delo, kot je holotropno delo na splošno, širok spekter meditativnih praks in vseh tistih psihologij in psihoterapij, na katere vplivajo vzhodne kontemplativne tradicije Vedanta in budizem, sufijska in krščanska mistika, sistemi joge, meditacije in pozornosti, mistične šole in ezoterična gibanja, simbolni sistemi, kot je alkimija in še več.

Vse transpersonalne perspektive potrjujejo duhovni potencial ljudi, ki presega ego tako v višino kot v globino človeške psihe. Takšne perspektive priznava pomen holotropnih stanj zavesti, ki so jih tisoče let gojile tradicije, ki so jih do nedavnega tradicionalna psihologija in psihoterapija ignorirale.

V transpersonalni psihologiji torej ne gre le za razumevanje "okvare in popravila" ega ali za povrnitev zdravega delovanja v osebni ego. Njena glavna skrb je raziskovanje tistih vidikov zavesti in biti, ki so povezani z uresničitvijo najvišjega človeškega potenciala - potenciala, ki se sprosti, ko odkrijemo in razkrijemo izvor in globino lastnega Bitja. Ponuja nam priložnost, da prepoznamo in cenimo svojo resnično vrednost in vrednost vseh posameznikov, pravzaprav vseh oblik življenja.

(delno povzeto po Maureen O’ Hara)