Meditacija 

Drugače povedano: če v starih časih Zen mojstri niso slavili ali razglašali intuitivnega metafizičnega razumevanja energije, je bilo to zato, ker je bila ta metafizična vizija sveta že sestavni del takratne kitajske in japonske kulture, česar danes po večini ne upoštevamo več.

V običajnem življenju se ves čas sprašujemo in iščemo odgovor „Kdo sem?“. Ko so Buda vprašali kdo je on, je vljudno odgovoril: „Oprostite, vendar to je napačno vprašanje.“... „Pravo vprašanje je: Kaj sem?“… „Sem razsvetljen (prebujen/zavesten).“ V procesu Meditacije Velosimed vam pokažemo pot, da si lahko zastavite pravo vprašanje in nanj tudi postopoma dobite odgovor.

Proces Dialog glasov je izredno neposredna in učinkovita metoda samoopazovanja in samospoznavanja. Je metoda, ki odpira srca in dviga zavest k novemu zavedanju in občudovanju bogatosti in polnosti življenja. Sam proces izhaja iz ideje, da je naš Jaz sestavljen iz velikega števila pod-oseb, oziroma glasov – iz tega sledi, da imamo tudi neskončno perspektiv. Vse te perspektive tekmujejo med seboj, da bi bile slišane in upoštevane. Dosti teh pod-oseb je obtičalo na neki stopnji ali pa so potlačene v podzavest. Posledica tega je, da se manifestirajo ob nepravem času, na neprimeren način (npr. kot izbruh jeze, zavist, strah, depresija, odvisnost...). Ko pokličemo posamezno pod-osebo v ospredje in ji damo glas in možnost, da se popolnoma izrazi, ta glas izgubi svojo nevrotičnost in lahko prične delovati na zdravem, konstruktivnem nivoju. Potem, ko damo polno priznanje in glas vsem dualističnim pod-osebam, se potopimo tudi v različne aspekte ne-dualističnih glasov, ki nas počasi pripeljejo preko tega, v doživetje razsvetljenja. V tem trenutku najdemo svoj pravi dom, ki je tu v nas, prav zdaj, prav v tem trenutku in vsakem trenutku znova in znova... To je dom, kjer vse negotovosti, strahovi, zavore, zamere, vsa dualističnost dobro/zlo odpadejo in se počutite eno z vesoljem. Vendar to še ni konec poti, konec je, ko spoznamo, da smo tudi samo ljudje s svojimi omejitvami in predvsem svojim poklicem oziroma poklicanostjo, da služimo po svojih najboljših močeh okolju v katerem živimo, da postanemo svobodno, popolnoma funkcionalno človeško bitje.

V procesu Dialog glasov gradimo Jaz kot celoto. Metaforično to poteka tako, da si sebe predstavljamo kot enakostranični trikotnik. Vse kar trikotnik obsega, celotna njegova površina je naš Jaz. V enem oglišču tega trikotnika je najbolj znani del, najbolj uporabljeni del Jaza – naš Ego. Skozi tehniko Dialog glasov najprej razvijemo najpomembnejše aspekte Ega. V drugem oglišču si predstavljamo ne-dualistično zavest nirvane – zavest iz katere vse izhaja in se vanjo vrača. To je drugo ogljišče, ne-dualistični aspekt našega Jaza. V tretjem oglišču, na vrhu trikotnika, je sinteza teh dveh aspektov in sledi transcendenca teh dveh aspektov, ki jo predstavlja celotna površina trikotnika, torej celotni Jaz, oziroma povedano drugače: svobodno, polno delujoče človeško bitje.

Dialog glasov ponuja veliko novih vpogledov in izkušenj katerih kronski dragulj je občutiti razsvetljenje, torej občutiti kdo v resnici smo, zakaj smo tu, kaj je naša prava narava. Seveda vsak posameznik potem potrebuje svoj čas, da vsa ta spoznanja tudi zares “predela” in ponotranji, in jih začne resnično živeti.

Proces Dialog glasov nam tudi pomaga, da si priznamo in spoznamo vse svoje aspekte. Ko se zavemo vseh svojih zanikanih, razosebljenih vidikov in jih ponovno sprejmemo vase, pravzaprav postanemo srečnejši, bolj izpolnjeni, bolj zadovoljni, bolj ljubeči, bolj sočutni, ker smo ponovno lastniki teh vidikov in ne bodo izbruhnili iz nas nenadzorovano ali se nam kazali v naši okolici.Verjetno je to najlepše izrazila Elizabeth Kübler Ross, preživela interniranka Auschwitza: "Če ne bomo prepoznali in poosebili dejstvo, da v vsakem od nas tiči tudi nekdo, ki je sposoben, ne očitno, ampak ima potencial, v določenih situacijah, glede na nekatere okoliščine, da iztrga hrano iz stradajočih ust otroka – sama sem bila priča temu, ko so, sicer spodobni in ljubeči, dobri ljudje to počeli; bili so tako obupani in v tako brezizhodnem položaju, da so bili sposobni tega – ne bomo nikoli razsvetljeni; če ne bomo spoznali in poosebili vsega česar smo sposobni, celoten spekter od najslabšega do najboljšega. Ker bomo potem imeli več empatije, sočutja in razumevanja, tudi do tistih, ki počnejo stvari, ki nas lahko ranijo ali prizadenejo in vemo, da smo v določeni situaciji tega zmožni tudi sami. In tako postanemo manj obsojajoči...”

Poglejmo si sedaj oglišča našega trikotnika nekoliko pobližje. Eno oglišče baze trikotnika predstavlja Ego oziroma “vsakdanja zavest”, omejeni Jaz z mnenji, ki jih je potrebno ščititi in posledično s strahom, željami, ki jih hočemo uresničiti, hrepenenji po nečem večjem, po spremembah, ki se jih po drugi strani tako zelo otepamo in bojimo. V tem kotu biva naša omejena dualistična zavest, ki deli najprej vse na jaz in vse ostalo, kar je tam zunaj. Jaz ima svoje omejitve, meje, koncepte , mnenja, paradigme, ideje, strahove; predvsem, kako preživeti v tujem svetu tam zunaj.Vrnimo se nazaj v drugo oglišče kjer prebiva ne-dualna zavest, kjer Ega ni, ki je vedno le tu in sedaj, ki ničesar ne išče in ničesar noče ali si želi, po ničemer ne hrepeni. To je tako imenovana “moč tega trenutka” ali “zavest nirvane”. Ta zavest je popolnoma mirna, tu ni kaj početi, vse je absolutno popolno, tako kot je – ničesar ni potrebno spreminjati, dodajati, odvzeti, tu ni problemov, ni strahov ni Ega. Oziroma to je ravno Ne-Ego stanje, ker je Ego pravzaprav tisti, ki ustvarja vse probleme. V Ne-Ego stanju razumemo neskončnost, večnost in to, “da je vesolje le energija, ki nima nobenega smisla niti namena, in ki ne gre nikamor in od nikoder ne prihaja”. V tem stanju ni nobene dualnosti in prav to je naša prava zavest, saj iz nje vse izhaja.
Vendar smo samo ljudje in potrebujemo obe zavesti. Nobena od teh dveh zavesti: dualistična zavest Ega in ne-dualistična zavest nirvane ali Ne-Ega ni odveč. Obe sta enako dobri in potrebni, dokler sta v ravnovesju. In ko to ravnovesje “človeškosti” in “neskončnosti” ali če hočete “božanskosti” dosežemo, si lahko predstavljamo, da smo dosegli tretje oglišče trikotnika – na vrhu trikotnika. Oziroma bolje rečeno, v tem stanju nismo več samo v tretjem oglišču, torej samo v enem od oglišč, ampak pokrivamo celotno ploščino trikotnika, vse njegove možnosti in nianse – nismo več samo točka (eno od oglišč trikotnika) temveč zares postanemo bitje z neskončno možnostmi in torej s popolno svobodo. Lahko si predstavljamo, da je Ego samo rdeča barva in Ne-Ego samo modra barva in vrh trikotnika je rumena barva. Ploščina trikotnika pa so vse mešanice in nianse vseh treh barv. Neskončno jih je! Je katera lepša, boljša, plemenitejša od druge? Ne. Vse so samo nianse treh osnovnih stanj. Tu spoznamo, da je vse enako, da samo smo in da je naše življenje v vsakem trenutku polno do roba oziroma popolnoma prazno.

V stanju ravnovesja med Ne-egom in Egom smo dualistična zavest, ki še vedno išče, izboljšuje, hoče, želi, gleda v preteklost, v prihodnost, si želi napredovanja, si želi stvari, sreče, vendar pa smo hkrati tudi neskončna zavest nirvane, ki ničesar ne potrebuje, je popolnoma srečna takšna kot je, mirna, zadovoljna – in to je stanje razsvetljenja. V tem stanju ne izključujemo Ega in dajemo prednost Ne-Egu. V tem stanju pravzaprav presežemo obe skrajni strani zavesti: Ego in Ne-Ego. To je stanje, ko se zavedamo, da je že vse popolno prav takšno kot je, da smo neskončna bitja, povezana z vsem in da ničesar ne potrebujemo, da ničesar ne pogrešamo, ker imamo vse in hkrati nič, saj nismo vezani na nič...

Pa vendar se odločimo, da bomo aktivni, da bomo delovali v tem svetu, kot da je to zelo pomembno in resno. V tem stanju vsebujemo celotni trikotnik, vse njegove možnosti in ne le vrh. In to je prava svoboda, ko lahko svobodno, brez omejitev in predsodkov prehajamo iz stanja Ega v Ne-Ego. To je torej svoboda , ko se zavestno odločimo, da bomo človeška bitja, s svojimi omejitvami, pa vendar zavezani, da delamo po svojih najboljših močeh tisto za kar smo poklicani in se hkrati zavedamo, da smo neskončna bitja in da je vse enako pomembno oziroma nepomembno.

Na najbolj osnovnem nivoju vesoljne drame se torej odvija nenehna igra med dvema silama: hilotropno ali centrifugalno, ki ustvarja svetove, dualnost, kreira materijo in holotropno ali centripentalno, ki teži nazaj k celovitosti, enosti, ne-dualnosti, ne-jazu, nazaj v neizraženo Vesoljno Praznino, ki hkrati kot potencial vsebuje vse možnosti izraza – in s tem je krog zaključen.

Neizražena Univerzalna Zavest hlepi po izrazu in skozi svoj ustvarjalni princip ustvarja neštete svetove, bitja, zakonitosti, omejitve, dualnosti, ... ustvarjena bitja pa si želijo združitve s svojim božjim virom, ker vidijo svojo ločenost, individualnost, dualnost, omejenost, začasnost… kot nepopolno in kot izvor bolečine in trpljenja.

Očitno je torej, da niti pojavnost ločenih entitet, niti nediferencirana Enost sama po sebi ni popolnoma zadovoljiva. Kakšna je torej alternativa? Zavračanje dane realnosti kot nekaj kar je nepomembno, nevredno in želja ubežati nalogam in izzivom, ki nam jih ta svet nalaga ni nobena prava rešitev. Vse bolj postaja jasno, da izkustveni svetovi, tudi naš materialni svet, predsavljajo ne samo pomemben in dragocen, temveč tudi absolutno potreben komplement k nediferencirani Absolutni Zavesti, ki vse te svetove tudi ustvarja. Po drugi strani smo se naučili – po trdi poti – da iskanje izpolnitve in sreče skozi materialne dobrine pomeni slepo ulico in to hlepenje in prisvajanje materije udari nazaj z uničujočo močjo. To se ne kaže le na individualnem nivoju, temveč v vsesplošni krizi človeštva, ko smo se znašli pred grožnjo svetovne ekološke katastrofe, ki smo jo sprožili sami s svojim nenasitnim pohlepom.

Edina zadovoljiva rešitev te dileme mora torej zaobjeti tako zemeljsko kot transcendentalno dimenzijo – oboje, svet oblik in pojavnosti ter Brezoblično, Neskončno Praznino – Boga, če hočete.

Svet v katerem živimo nam nudi neskončne možnosti izraza, iskanja, uživanja, življenja... Le kot učlovečeni, ločeni individuumi lahko doživimo lepoto nočnega neba z neštetimi zvezdami, galaksijami, lahko uživamo v lepoti Narave, ljubimo, uživamo v ekstazi telesne ljubezni, imamo otroke in občutimo popolno brezpogojno ljubezen, poslušamo Mozarta in Bacha, občudujemo umetnine Michelangela... se potopimo v lastno zavest in odkrivamo njeno neskončnost in začutimo božjo iskro (tudi) v sebi.

Da najdemo zadovoljivo rešitev dileme (ali materialno ali duhovno), se moramo obrniti navznoter in se odpraviti na sistematično notranje raziskovanje. Na tem potovanju bomo odkrili in raziskali skrite dimenzije nas in naše realnosti in  preko teh spoznanj bo naša identifikacija z Egom in našim telesom postajala vedno bolj ohlapna in tudi vedno bolj nezanimiva. Zaradi pragmatičnih vzrokov se bomo še naprej identificirali z „skin-encapsulated ego“ (Allan Watts), vendar se začnemo zavedati, da to ni edina možnost, da je le del igre... Če skozi to iskanje pridobimo zadosti znanja in zavedanja o svoji transpersonalni dimenziji bivanja, ki vsebuje tudi našo pravo identiteto, postane vsakdanje življenje dosti lažje, bogatejše in … vredno življenja! Dilema med materialnim in duhovnim izgine; lepota, resnica in dobrota so elementi sinteze tej dilemi...

Ko se naše iskanje nadaljuje, slej ko prej odkrijemo tudi esencialno praznino, ki napolnjuje vse pojavnosti. Budistična filozofija uči, da nas spoznanje o navideznosti vsega pojavnega sveta in njegova praznost, odreši trpljenja in popolnoma osvobodi. To budistično učenje vsebuje tudi spoznanje, da vera v kakršnokoli ločenost, vključno z našo ločenostjo je le iluzija. Budisti zavedanje o bistvu sveh stvari – Neskončni Praznini in o tem, da v resnici ločeni jaz ne obstaja imenujejo anatman: zavest ne-jaz.