"Tehnika dekoncentracije pozornosti (dKV) je bila razvita v 80-ih letih v okviru programov za usposabljanje operaterjev za delo v zapletenih, nepredvidljivih in ekstremnih pogojih. Do takrat so se za učenje metod upravljanja z lastnimi psihičnimi stanji in za postekstremalno rehabilitacijo operaterjev večinoma uporabljale modifikacije avtogenskega treninga, elementi sugestivnih vplivov ter številne psihotehnike, ki temeljijo na biofeedbacku. Vendar te psihotehnike niso omogočale upravljanja stanja operaterja neposredno med izvajanjem njegovih poklicnih dolžnosti. Tako so bile potrebne nove metodološke pristope, ki so vključevale psihotehnike v proces dejavnosti in jih preoblikovale v enega od elementov operaterjevega dela.
Prve razvojne faze metode dekoncentracije smo izvedli na Inštitutu za psihologijo Akademije pedagogičnih znanosti Ukrajinske SSR (Kijev). Tehnike so bile razvite na osnovi eksperimentalnih skupin s podporo oddelka za bioelektroniko pri Ukrajinskem znanstvenem in tehničnem društvu R.E.S. A.S. Popova. Prva preskušnja metode in eksperimentalna študija fenomenov, ki jih ta metoda sproža, sta bili izvedeni v OCB "Ritm" pri Taganroškem radiotehničnem inštitutu in Inštitutu za nevrokibernetiko pri Rostovskem državnem univerzitetu.
Razvoj je bil predvsem aplikativne narave in dokumentiran v ustreznih poročilih. Objave so bile omejene na kratke povzetke v zbornikih različnih konferenc. Popularno so bili elementi metode predstavljeni v brošuri V. Zagnibeda "Tehnike upravljanja s pozornostjo". Precej podrobno je tehnika dekoncentracije opisana v naši monografiji "Postinformacijske tehnologije: Uvod v psihonetiko".
Na začetku je bila dekoncentracija pozornosti obravnavana kot ena izmed mnogih psihotehnik. Vendar se je sčasoma pokazalo, da je ta tehnika začetnica cele linije psihotehnologij. Pojasnjena je bila njena povezava z drugimi psihotehnikami in identificirane so bile njene analogije v psihotehnologijah, ki izhajajo iz drugih kultur. Študija spontanih duševnih fenomenov, ki spremljajo organizirana dejanja v ekstremnih pogojih, je pokazala, da ima dekoncentracija tudi univerzalne dimenzije.
Organiziran nabor psihotehnik obravnavamo kot nekakšen jezik, ki omogoča ne le opisovanje duševnih realnosti, ampak tudi predpisovanje sprememb v njih. V tem smislu se lahko psihotehnična "izjave" izrazijo v jeziku zaznavanja, mišljenja, postavljanja ciljev in volje. Ne glede na to, v katerem "jeziku" so te "izjave" oblikovane, njihova struktura in načelo vpliva na operaterja, ki izvaja psihotehnično proceduro, ostajata nespremenjena.
S takšnim pristopom postane jasno, da morajo psihotehnike imeti "pretočen" značaj, ki prežema vse hierarhične ravni psihičnega sistema – od zaznavanja do višjih oblik mišljenja in intelektualne intuicije. Naloga razvijalca je jasno izraziti to temeljno osnovo psihotehnike, saj le takrat postane jasna in obvladljiva ne naključnim nalogam, ampak ciljno usmerjenemu načrtu.
dKV nam prinaša več lekcij, katerih pomen presega zgolj tehnološke okvire. Vsaka psihotehnologija obstaja v povsem določenih profesionalnih, kulturnih in duhovnih kontekstih. Le laik si lahko privošči, da tega ne upošteva. Običajno ti konteksti niso upoštevani v delih, namenjenih uveljavljenim področjem, vendar je v primeru povezanosti psihotehnik z ekstremnimi tehnologijami takšno upoštevanje nujno. V tem primeru postane osnovna psihotehniška metoda središče obravnave celotne problematike, povezane z njo – psihološke, tehnološke, vrednostne, kulturne, metodološke itd."
dr. Oleg Bakhtiarev
Nazaj na uvod
Nazaj na 1. del
Vprašanja in odgovori
Dekoncentracija
Dekoncentracija je tehnika, ki jo je razvil dr. Oleg Bakhtiarev, in se osredotoča na razširjanje in decentralizacijo pozornosti. Namesto da bi se koncentrirali na en sam predmet ali točko, kot je značilno za klasične meditativne tehnike, dekoncentracija vključuje hkratno zaznavanje celotnega vidnega polja ali več dimenzij zaznavanja.
Pri dekoncentraciji se um uči sproščeno razpršiti pozornost, kar vodi do večje občutljivosti in zavesti o dogajanju v celotnem zaznavnem prostoru. To vključuje ne le vizualno percepcijo, ampak tudi telesne občutke, zvoke in druge dražljaje.
Namen te tehnike je preseči običajno omejenost uma, ki je pogosto usmerjena le na eno stvar naenkrat, in omogočiti globlji vpogled v naravo zavesti ter ustvariti stanje umske odprtosti, kjer ni osredotočenosti na posamezne misli, občutke ali predmete. Dekoncentracija pomaga razviti sposobnost ohranjanja širšega in bolj dinamičnega zavedanja, kar lahko vodi do novih vpogledov in globlje notranje svobode.
Medtem ko klasične meditativne tehnike pogosto spodbujajo osredotočanje na en sam predmet ali točko (kot so dih, mantra ali vizualizacija), dekoncentracija ponuja drugačen pristop: razširjanje pozornosti na celotno polje zaznavanja. Dekoncentracija je poleg Metta Bhavane meditacije najboljša metoda za doseganje širine zavedanja, ki je potrebno za Naravno Prisotnost.
V kontekstu širokega zavedanja v meditaciji je cilj preseči omejeno osredotočenost in razviti sposobnost zaznavanja večplastnih vidikov izkušnje hkrati. Široko zavedanje pomeni, da je meditator sposoben hkrati zaznati vse, kar se dogaja v njegovem doživljajskem prostoru – misli, občutke, telesne senzacije, zvoke in druge dražljaje – ne da bi se na karkoli posebej osredotočil ali navezal.
Dekoncentracija podpira ta cilj, saj trenira um, da opusti navado osredotočanja na en sam predmet in namesto tega razvije sposobnost ohranjanja pozornosti na celotno polje zavesti. To razpršeno zavedanje omogoča meditatorju, da preseže omejitve običajnega miselnega procesa in razvije globlje razumevanje in vpogled v naravo zavesti.
Z združevanjem dekoncentracije s širokim zavedanjem v meditaciji lahko prakticirajoči doseže stanje, kjer um ni vezan na specifične misli ali dražljaje, temveč je odprt za celoten tok izkušenj. To stanje prinaša globok mir, povečano zavedanje in sposobnost, da se življenje doživlja v vsej svoji polnosti, brez običajnih omejitev in stresa, ki ga prinaša pretirano osredotočanje.
V pravi dekoncentraciji, ko počivamo v Naravni Prisotnosti negativna čustva ne morejo biti prisotna. Negativna čustva so vezana na ozki fokus na egocentričnost, dekoncentracija je ravno nasprotje tega.
Kratek opis dekoncentracije
Dekoncentracijo najlažje razložim preko njenega nasprotja: koncentracije. Koncentracijo opredelimo kot dejanje prostovoljnega izluščenja določenega lika iz enotnega ozadja. To sovpada z intuitivnim razumevanjem pozornosti na nekaj... “Ustaviti pozornost na nečem...”. Pozornost ustavi zaznavanje! Statična slika je v nasprotju z zaznavanjem polimodalnega dinamičnega ozadja. V stanju koncentracije je v področju zaznave le en predmet, objekt - druge strukture se preoblikujejo v enotno polje ozadja, ki je izven zavestnega dosega. Običajno se lahko koncentriramo oziroma se zavedamo do največ 3 (najsposobnejši ljudje do 9) stvari naenkrat. Zmožnost koncentracije je tudi močno odvisna od stopnje stresa in od samega konteksta na katerega se koncentriramo (zakonitost vzburjenosti po Yerkes-Dodsonu).
Dekoncentracija pozornosti (DKP) je inverzna koncentraciji in jo je mogoče razlagati kot proces „uničevanja“ podatkov na področju zaznavanja in preoblikovanje celotnega področje zaznavanje v homogeno ozadje.
DKP je proces enakomerne razdelitev pozornosti na vseh področjih zaznavanja brez prednosti katere koli oblike. Kot spontan proces, se dogaja DKP zelo redko v nekaterih fazah spanja in oslabelosti na primer. Izkušnje kažejo, da kljub dejstvu, da je potrebno veliko prizadevanja za doseganje celovite koncentracije zavesti je to še vedno veliko lažje kot DKP. Obstajajo skoraj nepremostljive težave prehoda iz predmetne/racionalne percepcije k nepredmetni (tj. vizijo sveta, kot se zdi na mrežnici). Ta prehod olajša prva faza DKP, to je faza t. I. ploskovne DKP.
Vaje dekoncentracje
Uvod v dekoncentracijo:
lahko uporabimo meditacijo z odprtimi očmi na belo steno, ko je pogled zares zmehčan in razpotegnjen po celem zornem polju.
Vaje v premeščanju pozornosti:
- intenzivno fokusiranje zavesti v eno točko, ki sovpada s pogledom (običajna zavest)
- pogled fokusiran v eno točko, fokus zavesti se premešča v različne točke zornega polja, vendar izven fokusa oči
- pogled
fokusiran v eno točko, fokus zavesti se premešča v različne
točke izven zornega polja (levo/desno, za hrbet...), vendar izven
fokusa oči
Vaje v dekoncentraciji so za naše možgane, ki so večinoma navajeni ozkega fokusa, povsem nekaj novega in zaradi tega tudi zelo naporne za živčni sistem. Potrebna je postopna vadba, da se temu naporu privadimo. Enako kot pri treningu za maraton ne bomo šli že prvi dan teči 42 km, ampak mogoče nekaj sto metrov. če še nikoli nismo tekli in potem čez teden dva, mogoče še kilometer ali dva, tako tudi tu pazimo, da zares izvajamo dekoncentracijo in ne zgolj zasanjanost, v katero nas lahko hitro potegne, ko se živčevje utrudi.
Zelo pomembno je, da ves čas ohranjamo visoko stopnjo zavedanja.
Ploskovna dekoncentracija:
- pogled
(defokusiran) v neskončnost , zavedanje usmerimo v 2 točki (dva predmeta) hkrati
(levo – desno ali spodaj-zgoraj) in vztrajamo v zavedanju obeh točk (predmetov) hkrati (istočasno) dokler zmoremo.
- pogled (defokusiran) v neskončnost, zavest usmerimo v 4 točki hkrati (levo – desno – spodaj-zgoraj) in vztrajamo v zavedanju obeh točk (predmetov) hkrati (istočasno) dokler zmoremo. In tako naprej, lahko dodajamo vedno več točk (predmetov, ki jih hkrati držimo v zavedanju.
- pogled v neskončnost (defokusirano), pozornost usmerimo na celotno vidno polje. VSe točke vizualnega polja so enako pomembne, oziroma nepomembne.
- s prsti naredimo trikotnik in poskusimo obdržati dekoncentracijo, ko trikotnik premikamo levo-desno
- trikotnik
počasi razpiramo
zavedamo se polja znotraj trikotnika. Počasi razpiramo in obdržimo dekoncentracijo znotraj vse večjega trikotnika, ki ga razpenjajo naši prsti.
Telesna dekoncentracija:
To smo vadili že pri meditaciji na telo, ko smo svojo pozornost usmerili na celotno telo naenkrat.
- Zavedanje in občutenje roke, nato dveh rok hkrati, noge, obeh nog, rok in nog skupaj, nato še trupa!
- Ploskovna dekoncentracija z odprtimi očmi: ploskovna vidna + telesna d.
Slušna
in volumska dekoncentracija : sta od vseh najbolj zahtevna in se je tu ne bomo lotili.