Izberite jezik

Tečaj meditacije: 3 del 

V tem delu si bomo pogledali različne meditacijeske prakse, zgradili metakognicijo in dobro meditativno prakso, ter si pogledali še nekatere koristne vaje v meditacije, ki bodo okrepile našo Naravno Prisotnost/Pristnost











Nazaj na uvod

Nazaj na 1. del  

Nazaj na 2. del  

Naprej na 4. del  


Med Metta Bhavana meditacijo si lahko priznamo in potrpežljimo pomeditiramo tudi na lastna negativna čustva - saj so ti naši najhujši sovražniki - in jih potrpežljivo in z ljubeznijo držimo v svojem zavedanju. 



"Ljubiti ne pomeni, da nekaj zahtevaš v zameno, tudi ne čutiš, da nekaj daješ in to je edina ljubezen, ki lahko pozna svobodo." Krišnamurti












Začetek meditacije:

Naj bo vsak vdih poln miru in vsak izdih sprostitev. Naj se moj um umiri, telo sprosti, in srce odpre.

Dovoljujem si, da popolnoma vstopim v ta trenutek, brez preteklosti in brez prihodnosti, le prisotnost in zavedanje.

S spoštovanjem in ljubeznijo vstopam v ta prostor, da raziskujem svojo notranjo resnico in rastem v miru in jasnosti.

    Za dobro na sredi: 

    Naj bo vsak trenutek priložnost, da sprejmem vse, kar je, z nežnostjo in brez navezanosti.

    Sprostim svojo navezanost na nadzor in pustim, da vse teče naravno: Vem, da je vse prehodno in da nič ne ostane nespremenjeno. Sprejemam tok življenja z odprtim srcem.

      Konec meditacije:

      Zahvaljujem se za ta trenutek jasnosti in notranji mir.

      Hvaležen sem za mir in vpogled, ki sem ga našel, in ga nesem s seboj v preostanek dneva.

      Svojo ljubezen in mir delim z vsemi bitji.

      Naj bo to, kar sem našel tukaj, vir blagoslova za vse, ki jih srečam.

      Z vsakim vdihom in izdihom prinašam mir v svet.

      Naj moje misli, besede in dejanja izražajo mir, ki ga nosim v sebi, in naj se ta mir širi vsemu svetu.

      

        Težke misli in čustva:  

        V središču nevihte najdem svoj mir.

        Vse, kar je zunaj, je odsev notranje pokrajine. V središču te pokrajine je mir, ki ga nič ne more zlomiti.

        Izogibanje problemu služi le njegovemu stopnjevanju in v tem procesu se samorazumevanje in svoboda opusti.

         













        Nazaj na uvod

        Nazaj na 1. del

        Nazaj na 2. del

        Naprej na 4. del

        Naprej na 5. del

        Naprej na 6. del


        Ljubeča naklonjenost / pozornost

        

        Nekaj splošnih podatkov o Metta bhavani:

        Metta Bhavana, znana tudi kot meditacija ljubeče prijaznosti, je starodavna budistična praksa, ki se osredotoča na razvijanje občutkov ljubeče prijaznosti, sočutja in dobronamernosti do sebe in drugih. Beseda "Metta" izhaja iz jezika Pali, ki pomeni "ljubeča prijaznost" ali "nesebična ljubezen", medtem ko "Bhavana" pomeni "gojiti" ali "razvijati".

        Zgodovinski razvoj Metta Bhavane

        Metta Bhavana ima svoje korenine v zgodnjem budizmu, zlasti v učenjih Siddharthe Gautame (Bude) pred več kot 2500 leti. Po budističnem kanonu so bila učenja o Metta Bhavani najprej posredovana menihom in menihinjam, da bi jim pomagala razviti pozitiven odnos do vseh bitij. Buda je Metta Bhavano predstavil kot pomembno meditativno prakso v kontekstu "Brahmaviharas" ali "Štirih Božanskih bivališč", ki vključujejo Metta (ljubečo prijaznost), Karuna (sočutje), Mudita (radost ob sreči/uspehu drugega) in Upekkha (uravnoteženost). Metta je prva in temeljna od teh štirih praks.

        Namen in praksa v zgodnjem budizmu:

        Buda je učil Metta Bhavano kot način za premagovanje sovraštva, jeze in zamer ter za razvijanje pozitivnega odnosa do vseh živih bitij. Menihi so bili spodbujani, da redno prakticirajo Metta Bhavano, še posebej, ko so bili izpostavljeni konfliktom ali težavnim situacijam.

        Praksa Metta Bhavane vključuje usmerjanje občutkov ljubeče prijaznosti najprej do sebe, nato pa postopoma širjenje teh občutkov na druge: najprej na bližnje, nato na nevtralne osebe, nato na težavne osebe in na koncu na vsa čuteča bitja.

        

          Meditacija ljubeče pozornosti, znana tudi kot metta, je filozofsko zasidrana praksa, ki uteleša univerzalno ljubezen in sočutje. V svoji bistveni naravi presega osebne meje in se dotika temeljne povezanosti vseh bitij. Ljubeča pozornost nas vabi, da prepoznamo, da je vsak posameznik izraz istega bivanja, istega življenja, ki se razodeva skozi različne oblike.

          Ko gojimo metto, krepimo zavedanje, da je naša prava narava sočutna, sprejemajoča in brezmejna. Ta meditacija nas uči, da ljubezen ni zgolj čustvo, temveč stanje bivanja, ki izhaja iz globokega zavedanja enosti vseh stvari. Ljubeča pozornost tako postane most med posameznikom in vesoljem, kjer vsak trenutek postane priložnost za širjenje te univerzalne ljubezni.

          Iz humanističnega vidika metta razkrije, da resnična svoboda ni zgolj osvoboditev od trpljenja, temveč tudi zmožnost, da brezpogojno ljubimo – sebe, druge in vse, kar je. V tem ljubečem zavedanju se meje med jazom in drugimi raztopijo, kar vodi do izkušnje globokega miru in medsebojne povezanosti.

          Meditacija ljubeče pozornosti sicer izhaja iz budizma in je pripisana Budi samemu, vendar je danes Metta univerzalna in ne pripada nobenemu narodu, rasi ali religiji, ampak je odprta in dostopna vsakomur, da jo preizkusi in izkusi sam.

          Metta je zelo pomembna meditacijska praksa iz več razlogov: 

          - je ena najboljših valj za kultiviranje širokega fokusa, ki vodi

          - k širjenju zavesti, ki

          - nam pomaga odpirati srce k aktivnemu sočutju, ljubezni, do sebe, drugih in vseh živih bitij na Zemlji in s tem

          - pripomoremo kamenček proti prenehanju vsaj nepotrebnega trpljenja na tem svetu. 

          Predlagam vam, da praksa ljubeče naklonjenosti postane del vaše meditativne prakse.

          Metta Bhavana, meditacija ljubeče naklonjenosti, je čarobno potovanje v globine srca, kjer se rodi nežna svetloba ljubezni in sočutja. V tihem objemu trenutka se duša odpre kot cvet pod toplimi sončnimi žarki, in širi vonj dobrote in miru v vsak kotiček vesolja. Kot reka, ki teče brez prestanka, se tudi ljubezen preliva iz srca, najprej k sebi, nato k vsem bitjem, objemajoč svet z nevidnimi nitmi nežnosti.

          V tej meditaciji srce postane kot mirno jezero, kjer vsaka misel ljubezni ustvarja kroge, ki se širijo in združujejo, prinašajoč mir in radost vsem, ki jih dosežejo. To je tiha revolucija v nas, kjer se predsodki raztapljajo kot sneg na pomladnem soncu, puščajoč za seboj le čisto, brezpogojno ljubezen.

          Metta Bhavana je ples duše, harmonija ljubezni, ki nas z melodijo sočutja vodi k enotnosti z vsemi okoli nas. Z vsakim vdihom in izdihom iz srca pošiljamo blagoslove, postajajoč svetilniki ljubezni v svetu, ki pogosto pozablja na nežnost. To je umetnost življenja v ljubezni, kjer se vsako srce prepozna kot del enega velikega srca vesolja.

          Na tem mestu je opis in vodena prvoosebna Ljubeča pozornost in druge meditacije...

          O Metta Bhavani lahko najdete veliko uporabnih in navdihujočih opisov, vodenih meditacij in virov tudi preko spleta.


          Praksa odprte pozornosti

          

          


          Pot k osvoboditvi...

          Na začetku te poti, ko še v temi tavamo in iščemo svojo luč, se rodi iskra želje po osvoboditvi. Z vsako mislijo, ki jo nežno usmerimo k dobremu, s vsakim vdihom, ki ga namenimo svetu, postavimo temelj svoji nameri. Ritual dobrega na začetku je kot seme, ki ga z ljubeznijo posadimo v rodovitno prst našega srca. Izrečena misel: "Naj bodo vse misli, besede in dejanja usmerjena k dobremu," ali iskrena želja, ki jo čutimo z vso svojo bitjo: "Da bi se vsi zavedali enakovrednosti vsega živega!", je kot tihi obljub našemu duhu, da bo naš korak na tej poti lahen, a odločen.

          


          V sredini: Ko potujemo globlje vase, ko se naša meditacija poglablja in postaja zavetje pred viharji življenja, se ritual dobrega preobrazi v klic k zavedanju. V sredini naše poti, ko se naše srce in um srečata v sveti tišini, postane vsak trenutek meditacije priložnost, da spoznamo svojo pravo naravo. Ritual dobrega je kot svetilnik, ki nas vodi skozi meglice dvoma, z besedami: "Naj bo vsak moj korak na tej poti blagoslovljen z zavedanjem, sočutjem in hvaležnostjo." Ta trenutek, središče našega popotovanja, je preplet preteklosti in prihodnosti, kjer se vse združuje v eno samo prisotnost.


          Na koncu: Ko dosežemo konec te poti, ko naša duša naposled zažari v svobodi in miru, se ritual dobrega zaključi z radostnim sprejemanjem vsega, kar je. Naš duh, očiščen vseh teženj in iluzij, se vrača k izvoru. V tem zaključnem trenutku, ko se luč prepleta s temo in vse postane eno, izrečemo: "Naj bo vse, kar sem ustvaril/a na tej poti, dar vesolju in naj vse čuteče bitje doseže osvoboditev." To je trenutek, ko se krog sklene, ko naše popotovanje, polno meditacije in ritualov, vodi k popolni osvoboditvi.

          Skozi te tri faze - začetek, sredino in konec - postajamo mojstri svojega notranjega sveta, prepleteni z nitmi ljubezni, modrosti in večne hvaležnosti. Pot k osvoboditvi je pot srca, osvetljena z rituali dobrega, ki nas vodijo skozi vsako preizkušnjo, dokler ne dosežemo svetlobe, ki je vedno bila v nas.


          Kako s težkimi čustvi in bolečino

          Ko v meditaciji srečamo težka čustva in bolečino, se odpira priložnost za globoko notranje zdravljenje in preobrazbo. Namesto da se tem občutkom upiramo ali jih potiskamo stran, jih lahko sprejmemo kot dragocene učitelje, ki nas vodijo k bolj pristnemu in povezanemu življenju.

          Predstavljaj si svojo bolečino kot temen oblak, ki lebdi v prostranem nebu tvojega zavedanja. Namesto da se bojiš tega oblaka ali mu poskušaš pobegniti, si dovoli, da ga nežno opazuješ. Dihaj globoko in enakomerno, dovoli si začutiti težo in intenzivnost teh čustev, vendar ostani zasidran/a v svoji notranji tišini, v širini Naravne Prisotnosti. Pusti, da se bolečina razkrije, ne da bi jo sodil/a ali se skušal/a znebiti – samo bodi prisoten/a z njo, z vso ljubeznijo in sočutjem, ki ju lahko zbereš.

          Ko se povežeš s temi težkimi občutki, jih obdaj z ljubečo pozornostjo, kot bi objel/a otroka, ki potrebuje tolažbo. Priznaj si, da so ta čustva del tvoje človeškosti, del tvoje poti. Dovoli jim, da se izrazijo, da tečejo skozi tvoje zavedanje, kot reka, ki teče proti morju. V tej ljubeči prisotnosti lahko bolečina počasi izgubi svojo ostrino in se preoblikuje v nekaj bolj subtilnega – v globlje razumevanje, v sočutje do sebe in drugih, v modrost, ki jo prinaša izkušnja.

          Na tej poti spoznavaš, da je bolečina neizogiben del življenja, vendar te ne opredeljuje. S svojo pripravljenostjo, da se soočiš s težkimi čustvi in jih nežno sprejmeš, gradiš moč in odpiraš srce za resnično notranjo svobodo. Vsakič, ko se z ljubečo pozornostjo dotakneš bolečine, jo osvobajaš, in s tem osvobajaš tudi sebe. Meditacija s težkimi čustvi postane pot vračanja k svoji resnični naravi – k naravi miru, ljubezni in globoke povezanosti z vsem, kar je.

          Komentarji, vprašanja in odgovori...



          Dodatki: 

          Meditacija na belo steno

          Meditacija na belo steno je preprosta, a globoka tehnika, ki ti pomaga umiriti misli in osrediščiti um. Tukaj je, kako se lotiti tega:

          Najdi miren prostor: Poišči prostor, kjer te ne bo nihče motil. To je lahko na primer kotiček v svoji sobi, kjer imaš mir in se počutiš udobno.

          Postavi se pred belo steno: Sedi na tla ali na stol, v svojo meditacijsko pozo. Postavi se približno en do dva metera stran od bele stene. Stena naj bo popolnoma prazna, brez slik ali drugih motečih elementov.

          Osredotoči pogled: Rahlo zapri oči ali jih pusti odprte in mehkega pogleda usmeri v eno točko na beli steni ali pa ga “razmaži” po beli steni. Že ta razlika fokusa je lahko zanimiva točka opazovanja razlike med ožjim in bolj širokim fokusiranjem pogleda. V splošnempa se ni treba osredotočiti na nič konkretnega, samo pusti, da tvoj pogled počiva na steni.

          Usklajevanje uma in telesa: Preden začneš, nekajkrat globoko vdihni in izdihni. Občuti, kako se tvoje telo sprošča z vsakim izdihom. Sprosti ramena, vrat, čeljust in roko; uporabi eno od malih praks sproščanja, ki smo jih osvojili v prvem delu tečaja.

          Osredotočenost na steno: Pusti, da tvoj um počiva na beli steni. Sprva se ti bodo misli verjetno potikale sem ter tja, in to je popolnoma normalno. Ko opaziš, da se ujameš v mislih, jih nežno vrni v notranjega opazovalca, v svojo metakognicijo in ponovno usmeri svojo pozornost na steno.

          Zaznava beline: Pusti, da te bela stena počasi popelje v stanje miru. Opazuj njeno belino, brez potrebe po analizi ali presoji. Čez čas se lahko pojavi občutek praznine ali širine, kar je znak, da se tvoj um umirja.

          Trajanje: Začni z nekaj minutami na dan in postopoma podaljšuj čas, ko se počutiš udobno. Lahko začneš s 5 do 10 minutami in postopoma povečaš na 20 ali več minut.

          Zaključek: Ko končaš, počasi odmakni pogled od stene in zapri oči. Nekaj trenutkov ali minut preživi v tem stanju miru, nato pa se počasi vrni v svoje običajno stanje.

          Meditacija na belo steno ti lahko pomaga razviti osredotočenost in notranji mir, saj te uči, kako umiriti um in se osredotočiti na nekaj tako preprostega, kot je prazna površina.

          Pri meditaciji na belo steno lahko kdaj pa kdaj dodaš naslednje elemente, ki lahko še bolj poglobijo razumevanje in prakso te tehnike:

          Zavedanje dihanja: Medtem ko osredotočaš pogled na belo steno, se lahko osredotočiš tudi na svoje dihanje. Pazi, kako zrak vstopa in izstopa iz tvojega telesa. Dihanje naj bo naravno in sproščeno. To ti lahko pomaga še bolj umiriti misli in ustvariti občutek povezanosti med umom in telesom.

          Mentalna naravnanost: Ko se usedeš pred belo steno, si lahko postaviš namero, da boš v tem času zgolj opazoval/a, ne da bi skušal/a karkoli spreminjati ali analizirati. Dovoli si, da si samo prisoten/a v trenutku, brez pričakovanj.

          Dovoli občutkom, da pridejo in gredo: Med meditacijo se lahko pojavijo različni občutki, kot so nemir, dolgčas ali morda celo občutek sproščenosti. Namesto da bi se boril/a proti tem občutkom, jih sprejmi in opazuj, kako se spreminjajo, ne da bi se nanje navezoval/a.

          Raziskovanje notranjih vizualnih pojavov: Ko se tvoj um začne umirjati, lahko opaziš, da se na beli steni začnejo pojavljati različne oblike, barve ali celo podobe. To so naravni vizualni pojavi, ki jih tvoj um ustvarja, ko se sprostiš. Namesto da se osredotočiš nanje, jih preprosto opazuj - nosi v svojem odprtem, nevtralnem, nepresojajočem, nenavezanem, stabilnem zavedanju - kot bi opazoval/a oblake na nebu.

          Poglobitev z zvoki: Če ti meditacija na belo steno postane zelo umirjena, lahko razširiš svojo zavest tako, da začneš vključevati tudi zvoke iz okolice. Brez presojanja preprosto opazuj zvoke, ki jih slišiš, hkrati pa ohranjaj osredotočenost na steno.

          Postopen prehod iz meditacije: Ko končuješ meditacijo, si vzemi nekaj trenutkov, da nežno vrneš svojo pozornost v prostor okoli sebe. Počasi premakni pogled od stene in bodi pozoren/a na občutke v svojem telesu. Morda se lahko za trenutek osredotočiš na hvaležnost za mir in tišino, ki si ju doživel/a.

          Integracija v vsakdanje življenje: Pomisli, kako lahko mirnost in osredotočenost, ki ju pridobiš z meditacijo na belo steno, preneseš v svoje vsakdanje življenje. Ko se soočaš z izzivi, se spomni na ta občutek umirjenosti in poskusi ohraniti podobno osredotočenost.

          S temi dodatki lahko meditacija na belo steno postane še bolj poglobljena praksa, ki ti pomaga razviti globlje zavedanje, večji notranji mir in sposobnost opazovanja brez presojanja.



          Kontemplacija na lep spomin

          Meditacija na lep spomin je čudovita tehnika, ki ti pomaga priklicati in kultivirati občutek sreče, miru in zadovoljstva, tako da se osredotočiš na prijetne izkušnje iz preteklosti. Tukaj je, kako se lotiti tega, če tega še nikoli nisi počel/a:

          Najdi miren prostor: Poišči prostor, kjer te ne bo nihče motil, in se udobno namesti. Lahko sediš na tleh, stolu ali ležiš, kar ti najbolj ustreza.

          Usklajevanje uma in telesa: Začni z nekaj globokimi vdihi in izdihi, da sprostiš svoje telo. Občuti, kako z vsakim izdihom sproščaš napetost iz telesa. Sprosti ramena, roke, obraz in vse dele telesa, kjer občutiš napetost; uporabi eno od malih praks sproščanja, ki smo jih osvojili v prvem delu tečaja.

          Izbira spomina: Nežno zapri oči in si prikliči lep spomin iz preteklosti. To je lahko karkoli – trenutek, ko si se počutil/a izjemno srečno, ljubljeno ali mirno. Lahko je to spomin na dogodek, kraj ali osebo, ki ti je blizu.

          Podrobnosti spomina: Ko imaš spomin v mislih, se poskusi spomniti čim več podrobnosti. Kaj si videl/a, slišal/a, vohal/a, okusil/a ali občutil/a v tistem trenutku? Poskusi podoživeti ta trenutek, kot da se dogaja zdaj. Vizualiziraj barve, občuti teksture, prisluhni zvokom.

          Občutki: Osredotoči se na občutke, ki jih ta spomin vzbuja v tebi. Morda občutiš toplino, ljubezen, veselje ali mir. Dovoli si, da se popolnoma potopiš v te prijetne občutke in jih resnično začutiš v svojem telesu.

          Uživanje v trenutku: Pusti, da ta spomin ostane s tabo nekaj minut. Če opaziš, da ti misli odtavajo, jih nežno pripelji nazaj k spominu. Osredotoči se na občutek sreče in miru, ki ga ta spomin prinaša.

          Zaključek: Zaključiš lahko z občutkom hvaležnosti za ta trenutek, za meditacijo in jo posvetiš nekomu ali daruješ v višje dobro... Po nekaj minutah se počasi vrni v sedanji trenutek. Pusti, da spomin nežno izgine in se osredotoči na občutek miru in zadovoljstva, ki ga je prinesel. Nekajkrat globoko vdihni in izdihni ter počasi odpri oči.

          Integracija v vsakdanje življenje: Pomisli, kako lahko ta občutek miru in sreče preneseš v svoje vsakdanje življenje. Morda se lahko k temu spominu vrneš, ko se soočaš z izzivi ali stresom, da bi ponovno priklical/a te prijetne občutke.

          Meditacija na lep spomin je preprost, a močan način, da se povežeš s pozitivnimi izkušnjami iz preteklosti in jih uporabiš za izboljšanje svojega trenutnega počutja. S prakso bo ta tehnika postala vedno bolj učinkovita in ti bo pomagala doseči globlji občutek notranjega miru.



          Kontemplacija na notranje vrednote

          Kontemplacija na notranje vrednote je močna tehnika, ki ti pomaga povezati se z najglobljimi prepričanji in vrednotami, ki usmerjajo tvoje življenje! Ta kontemplacija ti lahko prinese jasnost, notranjo moč in globlji občutek smisla.

          Zato najprej nekaj besed o vrednotah: Vrednote so kriteriji, ki vodijo naše odločitve. Kriteriji na splošno nam pomagajo, da vemo, kako se obnašati v določenih okoliščinah. Na primer, tvoji kriteriji ti bodo pomagali odločiti se, ali boš nekomu pomagal/a ali ne v določenih okoliščinah.

          Vrednote pa so najvplivnejši in najmočnejši notranji kriteriji. Vrednote so večinoma nezavedne, vendar določajo fokus in usmeritev velikih področij našega življenja. Vrednote so vedno zelo abstraktni pojmi, brez konkretnega pomena. Besede, kot so opolnomočenje, slava ali sreča, so primeri takšnih samostalnikov in pomenijo različne stvari za vsako osebo. Posledično lahko imamo enake vrednote, vendar različne pomene zanje. Vrednote podpirajo vsa naša vedenja in nas usmerjajo pri sprejemanju pomembnih življenjskih odločitev, ne da bi o njih preveč razmišljali.

          Da spoznamo, kaj nas notranje vodi je dobro, da se spoznamo, ozavestimo svoje vrednote. Nekatere izhajajo iz pozitivnih prepričanj in občutkov, druge iz negativnih prepričanj in čustev. Te slednje nas pravzaprav omejujejo. Da jih lahko med seboj ločimo in se zavedamo njihovega globokega vpliva na naše čustvovanje, razmišljanje in delovanje je dobro, da od časa do časa kontempliramo o njih.

          Kontemplacija na notranje vrednote ti pomaga, da se povežeš s tem, kar ti je v življenju resnično pomembno. S prakso bo ta tehnika postala vedno bolj močna in ti pomagala živeti bolj avtentično in v skladu s svojimi najglobljimi prepričanji.

          Prvi korak: 

          Najprej ugotoviš, katere so sploh tvoje vrednote:

          Najdi miren prostor: Poišči prostor, kjer te ne bo nihče motil, in se udobno namesti. Lahko sediš na tleh, stolu ali ležiš, odvisno od tega, kaj ti najbolj ustreza; uporabi eno od malih praks sproščanja, ki smo jih osvojili v prvem delu tečaja.

          Usklajevanje uma in telesa: Začni z nekaj globokimi vdihi in izdihi, da sprostiš svoje telo. Dovoli si občutiti sproščenost v ramah, vratu, obrazu in preostalem telesu. Z vsakim izdihom sprosti vse napetosti, ki jih morda čutiš...

          Hierarhija vrednot: Ko sta tvoj um in telo usklajena postav vprašanje svojemu nezavednemu: “Kaj je moja najgloblja vrednota?” In čuječno počakaj na odgovor, ki priplava v tvoje zavedanje. Zapiši ta odgovor. Potem si zastavi novo vprašanje: “Katera je moja druga najpomembnejša vrednota? In čuječno počakaj na odgovor, ki priplava v tvoje zavedanje. Zapiši ta odgovor. Itd... Ko se ti zdi, da se je nabralo že dovolj vrednot ali pa ti ne pride več nobena nova na misel, si vzemi čas in ugotovi, katera vrednota ti je najpomebneja, katera je nadrugem mestu, katera na tretjem in tako naprej, dokler ne razvrstiš vseh vrednot po njihovi pomembnosti zate. 


          Drugi korak: 

          Nato si ustvari prostor in čas, za kontemplacijo o teh vrednotah: o vsaki posebej. Dobro je tudi, da si prineseš zraven tudi beležko in pisalo, da si lahko zapisuješ vse, kar se ozavesti. Začneš kot običajno z usklajevanjem uma in telesa, nato:

          Priklic notranjih vrednot: Nežno zapri oči in pomisli na vrednote, ki so ti najbolj pomembne v življenju. To so lahko stvari, kot so ljubezen, poštenost, sočutje, pogum, zvestoba, mogoče uspeh ali kaj drugega, kar globoko ceniš. Osredotoči se na najglobljo vrednoto, ki ti trenutno najbolj odmeva v tebi.

          Raziskovanje pomena: Ko se osredotočiš na izbrano vrednoto, razmisli o njej, kaj ti ta vrednota pomeni. Najprej, kako bi opisal/a to vrednoto, kako jo občutiš, kaj vidiš v svojem notranjem mentalnem prostoru, ko kontempliraš o tej vrednoti, kateri spomini priplavajo v zavedanje? Kako se kaže v tvojem življenju? Kako vpliva na tvoje odločitve in odnose? Poskušaj občutiti, kako ta vrednota oblikuje tvoje vedenje in način, kako gledaš na svet.Sproti si zapisuj.

          Vizualizacija: Predstavljaj si trenutke v svojem življenju, ko si to vrednoto udejanjil/a. Kako si se počutil/a? Kako so te trenutki vplivali na tvoje življenje in na ljudi okoli tebe? Dovoli si podoživeti te občutke in se poveži s tem, kako pomembna ti je ta vrednota.

          Občutki: Poveži se z občutki, ki jih te vrednote vzbujajo v tebi. Morda občutiš globoko hvaležnost, notranjo moč, mir ali ljubezen ali pa strah, zavist... Dovoli si, da te občutke začutiš v svojem telesu in se popolnoma potopiš v ta občutek povezanosti s svojimi vrednotami.

          Uživanje v trenutku: Pusti, da te vrednote in občutki ostanejo s tabo nekaj minut. Če opaziš, da ti misli odtavajo, jih nežno pripelji nazaj k svojim vrednotam. Osredotoči se na občutek, da živiš v skladu s svojimi najglobljimi prepričanji.

          Zaključek: Po nekaj minutah se počasi vrni v sedanji trenutek. Pusti, da vizualizacija nežno izgine, in se osredotoči na občutek miru in moči, ki ga prinaša zavedanje svojih vrednot. Nekajkrat globoko vdihni in izdihni ter počasi odpri oči.

          Ponovi to kontemplacijo za vsako vrednoto.

          Integracija v vsakdanje življenje: Preveri, katere vrednote niso več primerne zate in jih opusti. Pomisli, kako lahko  vrednote, k so ti pomembne še bolj vključuješ v svoje vsakdanje življenje. Kako te lahko usmerjajo v prihodnjih odločitvah in dejanjih? Zaveži se, da boš živel/a v skladu s temi vrednotami, saj ti bodo prinašale notranji mir in občutek izpolnjenosti.